Zmagovalec dirke v Monaku Max Verstappen je prvič v letošnji sezoni malce trepetal. Trepetal v pozitivnem smislu, kajti težave Nizozemca niso spravile s tira in je počasi, a dosledno »gradil« svojo dirko in jo kronal z novo prepričljivo zmago. Ob tem pa je vseeno malce poškilil v garažo Astona Martina.
Max Verstappen je dokazal, da mu letos lahko tudi na malo manj uspešen konec tedna vse teče kot po maslu. Prosti treningi v kneževini so pokazali, kako hitro lahko reagira ekipa Red Bull in kako počasi in vztrajno gradi medsebojno zaupanje v ekipi.
Njegove pogoste pritožbe inženirjev niso spravile ob živce, ampak so mu mirno razložili, kaj lahko storijo. In ker so to storili in se je Nizozemec vedno bolje počutil v dirkalniku, je lahko v kvalifikacijah odpeljal svoj sanjski krog. Ali bolje rečeno, sanjski tretji sektor, kjer ga skoraj ni bilo zidu, ki ga ne bi vsaj malo oplazil in mu je šele v predzadnjem ovinku uspelo ugnati Alonsa.
In tudi odločitev, kdaj po gume za delno mokro stezo, je prišla v pravem trenutku. Mirne besede njegovega inženirja v slogu »vemo, samo do takrat se boš moral znajti s tem, kar imaš na voljo«, so sicer hitre jeze vajenega Verstappna hitro umirile in zato si ni privoščil nobene večje napake.
Nekaj malega jih je bilo, a ko takole odpelješ skozi kaotični dežni labirint Monte Carla, ti zmaga skoraj ne more uiti.
Fernando Alonso je bil manj spreten, saj se je odločil narobe in to v najbolj ključnem trenutku. »Ta menjava gum za suho stezo, ko je bila steza že mokra, gre na moj račun. Enostavno sem narobe ocenil razmere,« je po dirki priznal, a se vseeno iskreno veselil drugega mesta.
Po nekaj tretjih mestih letos je to zdaj korak naprej in ni ga vrag, da se na kateri od dirk razmere ne bi obrnile njemu v prid. Priznal pa je tudi, da bi bil tudi z optimalnim postankom verjetno prepočasen za zmago. Bil bi bližje Verstappnu, to pa je tudi vse.
Res pa je tudi, da če želiš presenetiti absolutnega favorita, ga najlažje ravno v Monaku, kjer tako ali tako vedno padejo vsa dirkaška merila in razmerja moči. No, skoraj padejo, Verstappen je ostal tam, kjer je vajen. Druga polovica Red Bullove garaže pa je bila zavita v mučno tišino. Sergio Perez se je lani veselil zmage, letos pa je šel z glavo skozi zid in naredil vse narobe. In padel v tisto luknjo v formi, za katero sem nekako upal, da jo je že zakrpal. Pa je očitno ni.
Kot bi lahko to mirno zatrdili za Carlosa Sainza, ki je tudi padel v neko stanje panike in je skušal zamuditi zamujeno na način, da se je ta zaostanek samo povečeval.
Tako rekoč iz nič je na tretje mesto priletel Esteban Ocon, ki je v celoti izkoristil monaške adute. Njegov Alpine teoretično to ne bi smel ali zmogel zagotoviti, a Monako je pač Monako. Če si dosleden in ne delaš napak, je to možno.
Mercedes je spet zgodba zase. Korenito prenovljeni W14B seveda ni mogel pokazati, ali je korak naprej ali ne, a sami pravijo, da je zdaj manj »strupen«, z njim pa vseeno ne bodo mogli kar tako ujeti ali prehiteti Red Bulla ali Astona Martina. A če se bo izkazal kot korak v pravo smer, pa naj bo še tako majhen, ne bosta dirkača Mercedesa prav nič jezna.
Monako je tako pod streho, dirka, ki jo kar razganja od tradicije in anekdot, ki pa v ničemer več ne ustreza nobenim dirkaškim standardom, ostaja v koledarju. K sreči sem ter tja dež poskrbi, da se na stezi tudi kaj zares dogaja. Ni vse le v šampanjcu na jahti ali klubu VIP.
Preberite še: Formula 1: Honda bo od leta 2026 partner Astona Martina