Od hobija do profesionalnega športa - revolucija e-dirkanja, ki ji sledimo tudi Slovenci

Spominjam se časov, bilo mi je le nekaj let, ko je domov prišel prvi osebni računalnik. Star sem bil približno tri leta, računalniški zaslon takratnega Pentiuma 286 pa ni bil le klasičen katoden, ampak je prikazoval zgolj dve barvi, črno in belo (ter nešteto odtenkov sive). To je bilo okrog leta 1993, med prvimi računalniškimi igrami oziroma simulacijami, ob katerih smo takrat preživljali prosti čas, pa je bila Grand Prix 1, simulacija formule 1 založnika Microprose. Jasno, zgolj s pomočjo tipk na tipkovnici.

Z volanskimi obroči ter stopalkami za plin in zavoro smo se tako v tistih časih (vsaj večina izmed nas) v virtualnem svetu prvič srečali v legendarnih Seginih simulatorjih, ki so svoj čas stali v trgovskih središčih in lokalih z arkadnimi igrami. Še bolj privlačne jih je delalo dejstvo, da jih je bilo mogoče igrati v paru – nekakšna zgodnja oblika 'multiplayerja', sistema igre, kjer se dva tekmovalca pomerita med seboj.

Prav omenjena simulacija Grand Prix 1 se sicer smatra kot ena izmed prvih simulacij dirkanja na računalniku. A to je bilo še v časih, ko o igranju prek spleta nihče ni niti razmišljal, kaj šele, da bi se kdo aktivno ukvarjal s tem. Hkrati so bili tudi izredno redki posamezniki, ki so tovrstne simulacije igrali s pomočjo (primitivnih) volanov in stopalk. Začetek pa je vendarle bil.

Seveda pa se pojavi vprašanje: kaj točno računalniške simulacije razlikuje od (sicer veliko bolj priljubljenih) arkadnih iger? Odgovor se skriva že v njihovem imenu – simulacija. A govora ni le o obnašanju virtualnega dirkalnika na progi, ki naj bi bilo čim bolj realistično, ampak tudi o tem, da je virtualni avtomobil mogoče prilagajati lastnim željam in specifikacijam proge ter podlage, na kateri vozimo – povsem tako, kot je to mogoče početi v pravem dirkalniku.

Sčasoma se je v svetu pojavilo več novih naslovov, novih simulacij, pri čemer ustvarjalci niso bili več omejeni zgolj na računalnike, ampak so – kar je bilo še posebej všeč vse večjemu številu kupcev igralnih konzol – se preselile tudi pred televizijske zaslone. Tukaj so ostale še danes in so večinoma priljubljene med amaterskimi dirkači, pri čemer se najbolj znani naslovi, kot je Gran Turismo, uporabljajo tudi na nekaterih pravih tekmovanjih.

Računalniške simulacije so se med tem časom začele seliti tudi na splet. To se je zgodilo leta 2003 s predstavitvijo prve simulacije, poimenovane Live for Speed, dve leti pozneje pa je na trg prišel še danes eden najbolj čislanih naslovov na tem področju rFactor.

Sočasno z dirkaškimi simulacijami za osebne računalnike pa so v avtomobilski in dirkaški industriji nastajali tudi pravi simulatorji vožnje. Šlo je za precej bolj izpopolnjene naprave, ki so včasih temeljile celo na pravih avtomobili oziroma so bili (in še vedno so) del celotnega sistema, zaradi česar so bile tudi občutno dražje od računalniških simulacij, posledično pa so bili v uporabi le v avtomobilski industriji, v organizacijah, ki skrbijo za večjo varnost na cestah ter seveda kot eden izmed pripomočkov za trening med dirkači v najelitnejših dirkaških razredih.

Vseeno pa je tehnologija po zaslugi popularizacije in vse večjega zanimanja med mladimi (in manj mladimi) napredovala do te mere, da so meje med simulatorji in računalniškimi simulacijami čedalje manjše.

K zmanjševanju razlik so v prvi vrsti pripomogli veliko bolj zmogljivi računalniki, ki brez težav podpirajo dovršeno in z vidika delovnega ter grafičnega spomina požrešno programsko opremo. To pa proizvajalcem simulacij posledično omogoča bolj realistično grafiko ter večje število nastavljivih parametrov, k razvoju katerih so pripomogla tudi testiranja pravih avtomobilov.

No, zadnjo piko na i so nato prinesli še vse bolj zmogljivi volanski obroči z možnostjo vklopa povratnih informacij ter razširjenost dirkaških sedežev, namenjenih uporabi v računalniških simulatorjih.

Iskra, ki je zanetila ogenj

Prelomnica za računalniške simulacije pa se je naposled zgodila leta 2001, ko je v povsem novo sfero vstopilo takrat še vedno eno izmed najboljših moštev v formuli 1, Williams, ki je tedaj pričelo razvijati povsem nove simulatorje. Ti so na eni strani služili razvoju avtonomnih avtomobilov, na drugi strani pa so z njihovo pomočjo dirkači britanske ekipe lahko testirali dirkalnike tudi takrat, ko niso bili dejansko na stezi.

Pri Williamsu so ob tem razvili tudi številne nove tehnologije, s katerimi so simulatorje skozi čas še bolj približali realnosti. Med njimi so bili razširjeni zasloni, izboljšan zvok, vpletli pa so tudi fiziko motorja in celo omogočili vozniku, da čuti obnašanje samega dirkalnika oziroma ali ta doživlja prekrmarjenje in podkrmarjenje. Tako tudi ni težko razumeti, da je bil prav Williams prva ekipa, ki je svojo dejavnost iz fizičnega sveta prestavil v virtualnega. To se je zgodilo leta 2018, od tedaj pa moštvo nastopa v najrazličnejših serijah e-dirkanja: vztrajnostne dirke, formula 1, relikros, moto GP ...

Njihove barve tako trenutno zastopa že 23 dirkačev, vsak izmed njih pa nastopa v svoji dirkaški seriji. In ker gre za eno izmed največjih imen v tej mladi dirkaški 'disciplini', je posledično veliko tudi zanimanje sponzorjev, ki sodelujejo s samo ekipo. Največji med njimi je tehnološki velikan Benq, ki naj bi vsako leto v razvoj ekipe namenil več sto tisoč evrov denarja, zaradi česar si je tudi prislužil mesto v uradnem imenu ekipe.

Hvala, koronavirus

Kot smo že zapisali, je bil Williams prva ekipa iz dirkaškega sveta, ki se je resno vpletla v svet dirkaških simulacij, v zadnjem letu ali dveh pa se je svetu dirkaških simulacij pridružilo še kar nekaj uveljavljenih imen dirkaškega sveta. Če omenimo zgolj nekatere izmed največjih, so to Audi, Bentley, Mercedes-Benz, McLaren in pa BMW. Prav s tremi izmed zadnjih naštetih znamk je zadnja leta močno povezan tudi trenutno najuspešnejši slovenski SIM-dirkač Kevin Siggy, a več o tem nekoliko pozneje.

Število podjetij, ki svojo prisotnost širijo v svet virtualnega dirkanja, pa je v zadnjem obdobju iz dneva v dan večje. K temu je povsem tako rekoč lastnoročno pripomogel izbruh koronavirusa, ki je čez noč prekinil dirkanje v vseh kategorijah motošporta po svetu. Kdaj se bo situacija povsem normalizirala, je trenutno še nemogoče napovedati, ker pa ekipe in dirkači nikakor ne želijo sedeti križem rok ter čakati na lepše čase, so se pridružile svetu virtualnih avtomobilskih dirk.

To so recimo storile ekipe, ki tekmujejo v serijah Nascar, Moto GP in pa formula E, če naštejemo le nekatere. Povezovanje virtualnih in pravih dirk formule E se je sicer zgodilo že lani, ko so se med dirkaškimi konci tedna dirkači že pomerili v računalniških simulacijah, hkrati pa so na dirke vabili tudi virtualne dirkače, zaradi česar je celo lahko prišlo do neposrednih primerjav.

Letos je zgodba vsaj za zdaj nekoliko drugačna. Po petih odpeljanih dirkah v dirkah v realnem svetu se je celoten cirkus preselil v virtualni svet, kjer so k izvedbi pristopili organizatorji prave Formule E. Posledično so se dirkači še nekoliko bolj intenzivno posvetili novemu izzivu. Belgijec Stoffel Vandoorne si je tako že zelo kmalu omislil domač simulator, ki je povsem na nivoju tistih, s katerimi nastopajo virtualni dirkači na najvišji ravni. Resnični in virtualni svet sta si tako podala roke. Nenazadnje se zdaj pravi dirkači na pomoč obračajo prav k virtualnim 'vrstnikom', s čimer si slednji odpirajo poti v prave dirkalnike.

Prav z ekipo BMW-ja tako v zadnjem obdobju največ sodeluje Kevin Siggy, sicer novopečeni prvak v konkurenci virtualnih dirkačev. In očitno je sodelovanje zelo plodno, saj je Maximilian Günther tudi po Kevinovi zaslugi, med 'pravimi' dirkači slavil že na prvi, sicer pripravljalni dirki v Monte Carlu, ob koncu izziva pa je v skupnem sešttevku osvojil četrto mesto.

Manjši vložek, a tudi manjši izkupiček

Siggy, o katerem smo sicer pisali že septembra lani, ko smo se mu pridružili pri nagradnem testiranju dirkalnika Mercedes-Benz AMG GT razreda GT4 na Red Bull Ringu v Avstriji, se sicer z nastopanjem v računalniških simulacijah aktivno ukvarja zadnjih devet let, sedem let pa se s tem ukvarja nekoliko bolj profesionalno.

Po dveh letih v domačem prvenstvu Sloracing je namreč začel nastopati tudi na mednarodnih tekmovanjih, zadnja leta pa mu je z uspehi, ki jih je dosegel na tekmovanjih, uspelo priti v nekoliko bolj profesionalne ekipe in si tako zagotoviti tudi reden mesečni prihodek, ki mu, čeprav je le nekoliko višji kot minimalna plača v Sloveniji, zadostuje za to, da se lahko na Nizozemskem, kjer živi trenutno, posveča izključno študiju dizajna videoiger in pa virtualnemu dirkanju seveda.

Kar se tiče vložkov v tovrstno dirkanje so relativno majhni, sploh če jih primerjamo z vložki, potrebnimi za katerokoli obliko dirkanja v realnem svetu. Nekako čez palec Siggy ocenjuje, da je za relativno osnoven dirkalni sedež (ki najprej niti ni obvezen) in pa dovolj zmogljiv volanski obroč ter stopalke treba odšteti manj kot 400 evrov, temu pa sledi še izbira same simulacije.

Sam izpostavlja tri naslove: Race Room, katere uporaba je brezplačna; Assetto Corsa Competizione, za nakup katere je treba odšteti slabih 45 evrov, a zaradi odličnega sodelovanja med ustvarjalci ter avtomobilskimi proizvajalci velja za eno od najbolj dovršenih; rFactor 2, kjer se zbirajo najboljši virtualni dirkači in je za začetnika tudi povsem neprimerna. To je hkrati tudi serija, v kateri organizatorji za zmago ponujajo tudi najvišje denarne nagrade, katerih vrednost lahko presega več sto tisoč evrov.

Odsotnost pravih dirk pa se kaže tudi med domačimi dirkači v reliju in drugih kategorijah. Poleg vse večjega števila mladih, ki se prednostno osredotočajo na računalniške simulacije, se je namreč kar nekaj dirkačev podalo v svet virtualnih dirk različnih razredov.

Reli voznik Tim Novak se je tako pridružil prvenstvu 2SRL, ki poteka na platformi Assetto Corsa, Gašper Dernovšek se je priključil virtualni evropski veji serije Nascar, popolni novinci v tem športu pa so tudi Miha Primožič, Zoran Poglajen in Boštjan Avbelj, ki so se z računalniškim volanom začeli spogledovati šele pred nekaj tedni, nastopajo pa v seriji ESET iSERIES, ki prav tako poteka na platformi Assetto Corsa.

V omenjeni seriji nastopajo z dirkalnikom Nissan GTR GT3, in čeprav Avbelj priznava, da še vedno bolj uživa v vožnji pravega dirkalnika, pa ima tudi trenutna alternativa kar neka pozitivnih učinkov. »Simulator vsekakor pomaga pri učenju prog, iskanju idealne linije, razumevanju različnih nastavitev avtomobila, ne more pa nadomestiti občutkov, ki jih doživiš v pravem dirkalniku, zlasti v situacijah, ko prestopiš limit avtomobila in sebe. To so tisti trenutki, ko se ti oči povečajo za x-krat!« Trojica dirkačev sicer nastopa na lastnem simulatorju, ki velja za enega najbolj dovršenih pri nas.

Poskusi tudi na nacionalni ravni

Miha Primožič pa novega simulatorja ne bo uporabljal le v seriji ESET iSERIES, temveč tudi na dirkah Gran Turismo Sport: GTSS, ki jih organizira naša zveza za avtosport AS2005. Ob odpovedi začetka sezone v reliju in preostalih kategorijah se je namreč krovna dirkaška organizacija v Sloveniji odločila organizirati lastno serijo krožnohitrostnih dirk na edini platformi, ki jo podpira mednarodna avtomobilska organizacija FIA.

Tekmovanje bo potekalo na virtualnem dirkališču Red Bull Ring v Avstriji, po predtekmovanju, ki bo potekalo do 26. julija, pa bosta nato organizirani še dve četrtfinalni, dve polfinalnih in pa šest finalnih dirk. Zmagovalec bo nato prihodnje leto dobil možnost nastopa na tekmovanju FIA Motorsport Games, ki bo oktobra prihodnje leto potekalo v Marseillu oziroma na dirkališču Paul Ricard.

In čeprav bo tekmovanje potekalo ne platformi, ki ne spada med najbolj priljubljene ali uveljavljene na področju dirkaških simulacij, pa bo tako domače tekmovanje kakor tudi sama nagrada dobra spodbuda za nadaljnjo rast števila virtualnih dirkačev pri nas. Teh je namreč že zdaj iz dneva v dan več.

Novo na Metroplay: Ajda Rotar Urankar in David Urankar iskreno o zakonu in težki življenjski preizkušnji