Spoznajte manj znano (in bolj temačno) preteklost Ferdinanda Porscheja

Ferdinand Porsche je ime, ki je z velikimi črkami zapisano v zgodovino avtomobilizma. A Ferdinand, ki je začel ustvarjati blizu nas, na ceste ni postavil le znamenite 911, 356 ali Hrošča. Nekaj njegovih stvaritev je bilo tudi v službi vojne.

Le redki so preživeli vojno – lovec na tanke Elefant/Ferdinand. (foto: Arhiv) Arhiv
22. 6. 2022

Skorajda neverjetno se sliši, da je konstruiral vsaj dve stvari, ki sta bili del vojaške opreme, in to tako v prvi kot v drugi svetovni vojni. S tem, da je bila prva konstrukcija vseeno veliko bolj miroljubna kot druga. Prva je bil namreč »le« motorček za poljsko železnico, druga pa impozanten oklepnik, ki pa ni bil tako zelo uspešen.

Prva konstrukcija je bil torej motor, ki ga je Porsche skonstruiral leta 1916 in je služil kot pogon za tako imenovano poljsko železnico (Feldbahn), s katero so iz zaledja proti fronti vozili opremo po železniških tirih, nazaj v zaledje pa pogosto ranjence. Običajno so za vleko teh vagončkov uporabljali konje ali druge delovne živali, kar so imeli vojaki avstroogrske vojske v tistem trenutku na voljo. A tak transport je bil počasen in je zahteval tudi precej napora vojakov, saj so morale vlečne živali – kar ostati v primerni formi, da so lahko vlekle težak tovor.

Porschejev mali motor je olajšal transport

Tukaj pa pride v zgodbo Ferdinand Porsche, ki je leta 1916 za podjetje Austro Daimler razvil 460-kubični dvovaljni motor za avstroogrsko vojsko in ga patentiral na svoje ime. Motor je zmogel 2,5 kilovata (3,5 KM), kar se na prvi pogled ne zdi veliko.

Ob predstavitvi tega zanimivega in izredno redkega primerka motorja je Peter Požar, strokovni sodelavec Parka vojaške zgodovine v Pivki, zapisal: »Kljub njegovi moči je motor lahko, zaradi ugodnega razmerja med lastno in mrtvo težo, zmogel obremenitev do 3000 kg. Motor je bil brez dodatnih modifikacij pritrjen na sprednji del že obstoječega vagončka, ki so ga pred tem vlekli konji. S prehodom iz konjske vleke na uporabo motorjev je bila lahko avstro-ogrska vojska hitrejše oskrbovana, hkrati pa so konje lahko uporabili za druga, bolj pomembna opravila.«

Preberite še: Oglejte si ta izjemen "restomod" ikoničnega Porscheja

Vlakovna kompozicija, ki jo je poganjal mali motor, je zmogla premagovati do osemodstotne klance, največja hitrost pa je bila 7 kilometrov na uro. Hlajenje motorja je potekalo preko dveh ventilatorjev, ki sta bila z gredjo povezana z verigo ali jermenom. Menjalnik je imel dve prestavi, stožčasto sklopko in ročico za izbiro smeri vožnje. Največje število vrtljajev je bilo 1650.

»Za uporabo avstrijske vojske je bilo naročenih 3000 motorjev, vendar je zaradi pomanjkanja materialov in delavcev bilo narejenih le okoli 1500. Po letu 1918 so motorje uporabljali tako za transport lesa, kamenja, peska in drugih materialov kot tudi za prevoz ljudi, zlasti beguncev. Motorček je verjetno najmanjši in najpreprostejši motor, ki je bil kadar koli narejen v tovarni v Dunajskem Novem Mestu in je zato zelo neznačilen izdelek tovarne Austro Daimler,« je še povedal Peter Požar.

Transport v času prve svetovne vojne in vojaška logistika sta temi, ki – tako menijo v parku vojaške zgodovine – pri predstavljanju prve svetovne vojne pogosto ostajata spregledani in doslej še nista bili deležni celovite muzejske obravnave. Zato so pripravili razstavo z naslovom Boj v zaledju strelskih jarkov: Transport na soški fronti, pod katero se je kot avtor podpisal direktor Parka Janko Boštjančič s soavtorjema, sodelavcem ZRC SAZU Gregorjem Antoličičem in zunanjim sodelavcem Parka Igorjem Gardelinom. Porschejev motor je del te zanimive in poučne razstave, lastnik razstavljenega primerka pa je Ivan Rudolf, ki ima vojaški muzej v Črnem Vrhu.

Kot omenjeno, je bilo narejenih vsega 1500 teh motorjev, do danes jih je vsega skupaj »preživelo« največ 100, za deset motorjev pa lahko poznavalci natančno navedejo, kjer se nahajajo.

Strašljivi tank Kraljevski Tiger bi bil (skoraj) Porschejev

Druga vojaška zgodba Ferdinanda Porscheja pa je manj uspešna. Pustimo ob strani, da je zelo dobro sodeloval s takratnim režimom in da je na željo Adolfa Hitlerja svetu dal tudi »ljudsko vozilo«, legendarnega hrošča. Bolj zanimiva je zgodba o nastanku tanka, s katerim so Nemci hoteli svetu takrat spet dokazati, da so tankovska velesila.

Ko je nemška vojska iskala nov težki tank (naslednika Tigra I), se je na razpis seveda spet prijavil tudi Porsche. Ker je bil Porsche človek izzivov, se je pri prototipu odločil za hibridno različico pogona z dvema bencinskima motorjema, ki sta zagotavljala elektriko, ta pa je gnala dva elektromotorja – za vsako gosenico eden, čeprav je bil neuspešen že v prvem poskusu.

Ker je moral na svoj tank namestiti od vojske vnaprej določeno kupolo z velikim 88-milimetrskim topom, je naletel na težave. Sicer so pri prototipu sodelovali Krupp z oklepom, Steyr z zračno hlajenima desetvaljnima bencinskima motorjema in Siemens z električnimi sestavnimi deli, denimo z elektromotorjema, ki pa sta bila nameščena v sprednjem delu vozila.

Porsche je bil tako prepričan, da je na pravi poti, da je dal v Avstriji izdelati kar sto šasij za bodočega Tigra II, a se mu račun ni izšel. Henschlov prototip je bil boljši, bolj zanesljiv in bolj konvencionalen, saj niso eksperimentirali s pogonom, ampak so v tank vgradili Maybachov 12-valjni 21-litrski bencinski motor s 485 kilovati (650 KM), ki so ga nato zamenjali s 24-litrsko različico istega motorja s 515 kilovati (700 KM).

Na koncu tudi Tiger II ni izpolnil vseh pričakovanj, bil je prezapleten in predrag za proizvodnjo, precej tehnično nezanesljiv, a predvsem prepočasen ter pretežak (skoraj 70 ton). A v rokah izurjene posadke še vedno dovolj strašljiv, skoraj neuničljiv za zadetke večine zavezniških tankov in z izredno natančnim, uničevalnim topom. Izdelali pa so jih veliko premalo (le kakšno tretjino od načrtovanih 1500), da bi pomembneje vplivali na razvoj dogodkov na frontah.

Tolažilna nagrada – lovec na tanke Ferdinand

Ferdinand Porsche je torej obtičal s stotimi izdelanimi šasijami v St. Valentinu pri Amstettnu v Avstriji in ni vedel, kaj naj stori z njimi. Ker jih seveda ni želel zavreči in ker je moral vsaj delno povrniti stroške razvoja, je pri vodstvu nemške vojske dosegel, da jih je lahko uporabil za lovca na tanke Ferdinand oziroma (kasneje) Elefant, osem šasij pa za poveljniško vozilo in reševalne tanke ter za različico Rammtiger, ki pa ni nikoli ugledala luči sveta.

Ferdinand, ki so ga kasneje preimenovali v Elefanta, je bil lovec na tanke brez vrtljive kupole, a z znamenitim, podaljšanim 88-milimetrskim topom KwK43 in je tudi zaradi 200-milimetrskega oklepa tehtal kar 65 ton; za pogon sta služila dva elektromotorja, vsak s po 230 kilovati (313 KM), elektriko pa so zanju zagotavljali en generator in dva zračno hlajena bencinska motorja.

Danes je ostalo vsega nekaj Tigrov (I in II) po različnih muzejih po svetu – najbolj znan je edini delujoči primerek Tigra I v muzeju Bovington v Veliki Britaniji, ki so ga uporabili tudi za snemanje filma Fury z Bradom Pittom v glavni vlogi. Vojno pa sta preživela tudi le dva od 91 izdelanih Elefantov; eden je v muzeju v Rusiji – tega so zajeli v bitki pri Kursku (kjer se je premierno predstavil), drugega pa so dobili Američani po bitki pri Anziu v Italiji in je trenutno v muzeju v ZDA.

Čeprav se Ferdinanda svet spominja po Hrošču, je ravno z omenjenima projektoma dokazal, da je bil tehnični vizionar, le da je včasih deloval malo pred svojim časom in ne vedno s pravim namenom (zato je po drugi svetovni vojni tudi sedel). Kajti Tiger in Elefant sta bila veličastna stroja za uničevanje. Vsem tehničnim zamislim navkljub.