Nekoč je veseli možic na semaforju Berlin delil, danes mesto združuje. Takratni oblastniki so si želeli prisvojiti zasluge za njegov nastanek, a uspeh Ampelmanna je presenetil tudi njegovega idejnega očeta Karla Peglaua. Ampelmann, ali po slovensko Semaforček, je nastal kot prijaznejša alternativa klasičnemu semaforskemu možicu, obliko njegovega klobuka je določila izumiteljeva tajnica po zgledu lastnega klobuka leta 1961.
Prvi semafor je sicer nastal že leta 1868, ko so v Londonu pred parlamentom postavili plinsko luč s še sedaj veljavnimi barvnimi lučmi, prvi električni semafor pa so postavili peta 1914 v Clevelandu v ZDA. Berlin je svoj prvi semafor dobil leta 1924, a na malega posebneža so morali Berlinčani počakati do leta 1961 in na ideološki boj med Vzhodno in Zahodno Nemčijo.
Preberite še: Od danes desno tudi pri rdeči luči: kje najprej in pod kakšnimi pogoji?
Ker so želeli biti vzhodnjaki drugačni v vsem, jim tudi klasični prometni semaforji za pešce niso več ustrezali, in takrat je na sceno stopil Karl Peglau. Leta 1927 rojeni Nemec je bil človek za vse, ključavničar, tehnični risar, izumitelj in prometni psiholog. Tako se je javil na razpis in želel pešce opozoriti na pravilno prečkanje ceste s semaforjem, ki ga ne bodo mogli spregledati. Za to si je zamislil semaforskega možica, ki je bil bolj živahen, na glavo pa mu je posadil velik klobuk, ki je še danes njegov zaščitni znak.
Leta 1933 so v Kopenhagnu postavili prvi posebej za pešce oblikovani in namenjen semafor. Berlin je leta 1937 resda dobil semafor s pomanjšano eno rdečo in eno zeleno lučjo, a ta ni bil namenjen posebej za pešce. Leta 1952 pa so Američani v New Yorku postavili prve semaforje za pešce z njim značilnima besedama »Walk« in »Don't walk«, kar so poskušali v svoji verziji prevzeti tudi Nemci, a se zamisel ni prijela.
Idejo za klobuk je sicer Peglau dobil pri klobuku svoje tajnice Anneliese Wegner, ki je bila tudi risarsko izredno nadarjena in je izboljšala osnovne Peglauove skice. Takratni režim seveda ni želel, da ne bi bil v vse vključen tudi v ta projekt, in so idejo o klobuku pripisali »izumiteljevemu navdihu nad klobukom takratnega prvega med prvimi Ericha Honeckerja«. A to Peglau nikoli ni zares potrdil, uspeh njegovega možica pa ga je presenetil.
»Verjetno je postal ljudem všeč zato, ker izžareva neko toplino in človečnost, ljudje se od tega lika čutijo nagovorjene, želi jim dobro. Zato se z njim tudi lažje identificirajo,« je povedal leta 2009 v Berlinu preminuli Karl Peglau.
In kot je možic nekoč Berlin delil, zahodni del je seveda uporabljal precej bolj »robotsko« oblikovanega pešca, ga danes združuje. Ko je vse kazalo, da bo šel Ampelmann po združitvi Nemčij v pozabo, so se zanj zavzeli tisti, ki sicer ne obujajo nekih minulih komunističnih časov ampak so si želeli ohraniti vsaj en pozitivni del nekdanje v
Vzhodne Nemčije. In uspelo jim je, berlinski Ampelmann je postal blagovna znamka, ki danes na svoj način predstavlja Berlin in pretekle in tudi prihodnje čase.