Pri Volvu so konceptni avtomobil LCP 2000 izkoristili za študije skupne porabe energije v celotnem življenjskem ciklu vozila, od dobave surovin prek proizvodnje in življenjske dobe do konca uporabe.
Lahki materiali, alternativni pogoni in nizka poraba goriva so ključni elementi za današnje avtomobile. Pomembno vlogo so igrali tudi pred 40 leti, ko je Volvo razvil konceptno vozilo LCP 2000. Črke so pomenile "Light Component Project" in številka je nakazovala vizijo okolju prijazne mobilnosti v letu 2000.
Ideja za koncept LCP se je porodila že leta 1979 na podlagi študije električnih avtomobilov iz leta 1976 pod vodstvom Rolfa Melldeja, in koncepta ultralahkega majhnega avtomobila Ellen. Naloga je bila razviti prototip lahkega, izjemno varčnega vozila za leto 2000, ki hkrati izpolnjuje vse zahteve glede varnosti in primernosti za vsakodnevno uporabo. Ekipa, ki jo je vodil Mellde, je morala uporabiti najnovejše materiale in tehnike ter vključiti komponente, ki so bile še v razvoju. Letvica je bila postavljena visoko: LCP je moral ponuditi prostor za vsaj dve osebi, tehtati je moral največ 700 kilogramov in porabiti manj kot štiri litre goriva na 100 kilometrov.
Z manjšimi tehničnimi razlikami so izdelali štiri vozila, ki so jih prvič prikazali spomladi 1983 na okoljevarstvenem seminarju v Stockholmu. Volvo LCP 2000 je bil videti kot avtomobil, vendar zelo drugačen od običajnega; klinasta dvovratna kombilimuzina je imela plastična prtljažna vrata, ki so služila tudi kot vrata za dostop do zadnjih sedežev, ki sta bila obrnjena nazaj.
Za štiri prototipe LCP so razvili dva trivaljna turbodizelska motorja, 1,3-litrski lahki agregat iz magnezija s 37 kW / 50 KM in 1,4-litrski motor iz litega železa s 66 kW / 90 KM. Slednji je motorno olje uporabil za toplotno izolacijo namesto hladilnega plašča v glavi valja, deloval je tudi z bio gorivom iz oljne ogrščice. Vsa konceptna vozila LCP so imela prečno nameščene motorje, pogon na sprednja kolesa in možnost izbire med petstopenjskim ročnim ali elektronsko nadzorovanim brezstopenjskim menjalnikom CVT.
Za številne komponente so bile uporabljene različne vrste plastike, magnezij in aluminij, ne le zaradi zmanjšanja teže, ampak tudi zaradi lažje razgradnje vozila. Daleč pred svojim časom je bila uporaba ogljikovih vlaken za okvirje vrat, ki je bil takrat popolnoma nov, eksotičen in nepreizkušen material. Pri Volvu so konceptni avtomobil LCP 2000, ki je svojo pot končal v muzeju na sedežu podjetja v Göteborgu, izkoristili za študije skupne porabe energije v celotnem življenjskem ciklu vozila, od dobave surovin prek proizvodnje in življenjske dobe do konca uporabe.
Preberite še: Konec veselja na nemških avtocestah?
BONUS VIDEO: Ko izbira opreme pri avtomobilu naredi ključno razliko …