V četrtek obujamo spomine: Lancia, ki je nihče ne pozna, a je skoraj spreobrnila (reli) zgodovino znamke

Povsem upravičeno si zasluži naziv najbolj dovršenega dirkalnika znamke - pa čeprav nikoli ni nastopil na uradni dirki.

V četrtek obujamo spomine: Lancia, ki je nihče ne pozna, a je skoraj spreobrnila (reli) zgodovino znamke (foto: Stellantis) Stellantis
7. 10. 2021

Avtomobilska znamka Lancia naj bi se počasi znova vrnila nazaj na mednarodne trge. Vsaj takšni so namreč načrti vodilnih mož koncerna Stellantis. A bili so že časi, ko je bila Lancia v luči avtomobilskega sveta, še posebej tistega dela, ki zajema reli. 80. in 90. leta prejšnjega stoletja so bila namreč čas, ko je italijanska znamka po zaslugi modelov Stratos, 037, Delta S4 in Naposled Delta HF Integrale naravnost dominirala na zavitih cestah in makadamih najzahtevnejših relijev.

Uspehi, ki so jih nizali pa še zdaleč niso bili naključni. Za njimi je stala četa inženirjev in neštete ure razvoja ter raziskav, kot posledica pa so nastali tudi številni dirkaški prototipi. In čeprav morda ni najbolj znan, je zagotovo eden najpomembnejših, vsekakor pa najbolj ekstremnih ECV2 kar je krajše za Experimental Composite Vehicle 2.

Kot že ime narekuje gre za avtomobil, izdelan iz kompozitnih materialov, natančneje iz ogljikovih vlaken. A to še zdaleč ni vse. Da bi povsem razumeli, za kakšno vozilo, predstavljeno leta 1988 gre, se je potrebno vrniti nekaj let v preteklost, v čas zloglasnega razreda B svetovnega prvenstva v reliju, kjer je sta dominirala omenjena 037 in S4.

Ob razmahu razreda B je namreč mednarodna avtomobilistična federacija FIA pripravljala nov razred, ki bi ga nadomestil, poimenovan razred S. Žal pa je po tragični nesreči Henrija Paulija Toivonena na reliju po Korziki (kjer je nastopal ravno z Lancio Delto S4) prišlo do ukinitve obeh razredov, drugega še preden je bil sploh ustanovljen (obujen je bil leta 1997 z nastankom WRC-ja), kar je ujezilo številne avtomobilske znamke, med njimi tudi Lancio, ki je na osnovi Delte S4 pripravljala nov, predvidoma nekoliko manj zmogljiv dirkalnik s projektnim imenom ECV.

Čeprav govorimo o dogodkih, o času izpred 30 in več let, ko je bila računalniška tehnika še precej v povojih, pa so se pri Lancii odločili novi (nesojeni) dirkalnik razviti povsem s pomočjo računalnika. Na ta način so lahko raziskovali obnašanje vseh njenih komponent, izdelanih iz kevlarjevih in ogljikovih panelov ter jeklenih struktur debeline 3/8 palca v podobi čebeljega satovja. Ob podatku, da je imel dirkalnik le 930 kilogramov, hkrati pa vgrajen motor z močjo kar 600 'konjev' (448 kilovatov), še enkrat toliko kot so jih predvidevala pravila razreda je jasno, da je šlo za še kako zmogljivo vozilo.

ECV dal 'življenje' za ECV2

Ne glede na to, da je Fia ukinila Razred S, pa pri Lancii niso obupali ter prenehali z razvojem. Odločili so se ustvariti najbolj skrajno evolucijo dirkalnika, ki bi hkrati služila tudi razvoju in preučevanju možnosti za uporabo naprednih materialov v novih dirkalnikih. V ta namen so (po komaj 100 prevoženih kilometrih) povsem razstavili prototip ECV, vzeli njegovo šasijo in na njej zasnovali nov prototip, ECV2.

Podoba novega dirkalnika je bila ob odsotnosti velikih krilc veliko bolj skladna in očem prijazna, čeprav je imel tudi novi prototip na zadku nameščen velik usmerjevalnik zraka, ki je pomagal k večjemu potisku k tlom ter posledično boljšemu oprijemu zadnjih koles s cestno podlago. Pri izboljšanem motorju je bilo to vsekakor nujno potrebno.

Tudi ECV2 je namreč uporabljal enak 1,8-litrski motor s 600 'konji' moči, vendar pa je bil kompresor, ki je sodeloval s parom turbo puhal nastavljen tako, da je več moči zagotavljal že pri nižjih hitrostih. A avtomobil je bil od ECV vseeno še precej bolj zmogljiv. Nenazadnje je bila njegova teža kar 20 odstotkov ali okrog 180 kilogramov nižja, s čemer se je dirkalnik 'nevarno' približal razmerju med maso in močjo (v 'konji') 1:1! V praksi je bil ECV2 sicer do 200 kilometrov na uro pospešiti v devet sekundah, najvišja hitrost pa je znašala 220 kilometrov na uro.

Dandanes ECV2 domuje v Stellantisovi zbirki zgodovinskih vozil. A vseeno ni pozabljen. Nedavno je bil v biserno belo barvo odet dirkalnik razstavljen na dogodku Fuori Concorso pri jezeru Como, občasno pa se pojavi tudi ob boku edini 'repliki' ECV na svetu, sicer izdelani s pomočjo nove školjke Delte S4 in preostalih komponent iz projekta ECV (sicer v lasti nekdanjega Abarthovega inženirja Giuseppeja Volte), avtomobilu, ki mu je dal osnovo.

Preberite še: