Chevrolet Epica 2.0 LT

Pri Chevroletu so šli v osnovi v enako smer kot drugi korejski proizvajalci avtomobilov. In da, prav ste prebrali, Epica je kljub Chevroletovim značkam zasnovana (seveda s precejšnjo podporo evropskega dela GM) in izdelana v Koreji, pri GM Daewooju. Pa to ni nič slabega. Konec koncev v Koreji izdelujejo tudi Hyundaie, pa je Sonata, ki je najbolj neposreden tekmec Epici (in sestrski Kii Magentis, seveda), popolnoma korekten avto in še več.

Od kod izvira Epica (ne ime, ampak tehnika)? Verjetno se še spomnite Daewoojeve Leganze. Njeno platformo, pri Daewooju so ji interno rekli V100, so leta 2000 popolnoma prenovili in izboljšali ter jo poimenovali V200. Pri nas smo ji rekli Daewoo Evanda (in v Evropi jih je šlo v promet več kot 10 tisoč). Obe so narisali v ItalDesignu. Letos so platformo V200 ponovno široko zastavljeno prenovili (potem ko je GM kupil Daewoo in je nastalo podjetje GM Daewoo Auto & Technology), ji vgradili nove motorje in dali novo ime: V250, pri nas Chevrolet Epica. In namesto Giugiara se je pod obliko Epice podpisal kar hišni GM Daewoojev oblikovalski studio.

Da je Epica vzhodnjak, je po njenem videzu dokaj težko ugotoviti. Njen obraz sicer ne kaže potez, kakršne bi recimo pričakovali od avtomobila prave evropske znamke, a po drugi strani je dovolj svež, da pritegne pogled. Konec koncev njene luči utegnejo spomniti na BMW-jeve serije 5, recimo. Skratka, oblika je (vsaj glede na komentarje tistih mimoidočih, ki so si avto na hitro ogledali) navzven očem všečna, zlasti ker ima bolje opremljena Epica serijsko 17-palčna kolesa.

Epica je kupcem na voljo le z dvema paketoma opreme, LS in LT. Razlik ni veliko, k oznaki LT pa pravzaprav spada precej več, kot bi glede na ceno pričakovali. Da je samodejna klimatizacija serijska, ni presenetljivo, toda avto, ki stane malenkost več kot 5, 3 milijona tolarjev, je že serijsko opremljen tudi s tempomatom, usnjenim oblazinjenjem na električno nastavljivih in ogrevanih sedežih, šestimi varnostnimi blazinami, tipalom za dež, pomočjo pri parkiranju zadaj, radiem, ki zna predvajati tudi z datotekami mp3 popisane cedeje (in ima izmenjevalnik za šest cedejev ter vhod za priklop zunanjega vira) . .

Vse to za 5, 3 milijona? Torej so morali nekje varčevati, kajne? Seveda, in na nekaterih mestih je to varčevanje zelo očitno in celo moteče. V Epici tako ne boste našli sistema za stabilnost vozila (ESP), tudi na seznamu doplačilne opreme ne. Sistem proti zdrsu pogonskih koles ima (izklopljiv), ESP-ja pa ne. Zaradi tega smo Epici pripisali velik minus, saj bi se morali pri GM zavedati, da je varnost (vsaj osnovna, in vanjo ESP vendarle spada) pred udobjem.

Še en, a veliko manjši varnostni minus ji lahko pripišemo zadnji sedeži so tako mehki, da je nanje skoraj nemogoče čvrsto pritrditi otroški sedež, ki se ga pritrdi z varnostnim pasom - res pa je, da ima Epica pritrdišča Isofix. Take malenkosti je ob odločitvi o nakupu dobro imeti v glavi.

Ko smo že pri sedežih: ti niso, niti spredaj niti zadaj, nič posebnega, prej nasprotno, spadajo v spodnji del povprečja. Spredaj je vzdolžnega pomika dovolj za voznike, nižje od 190 centimetrov, zato pa Epica ’navduši’ z visoko postavljenimi sedeži, ki oči tako visokega voznika postavijo skoraj v višino zgornjega roba vetrobranskega stekla. Nižji vozniki, ki morajo sedež premakniti bolj naprej, so se pritoževali nad tem, da so senčniki že zelo blizu glave.

Sedenje samo je sicer udobno, a nekateri se na to, da je streha tako blizu glave oziroma da je zadnjica tako daleč od tal avtomobila, nikakor niso mogli navaditi. Poleg tega sedeži v ovinkih (tudi zaradi drsečega usnja) ne zagotavljajo prav nobene bočne opore. Po tej plati je Epica avtocestna križarka, ki se izkaže predvsem s tem, da tudi po daljših poteh hrbet ne trpi, voznik in sopotnik pa ostaneta presenetljivo spočita (vsaj kar se sedenja tiče).

Zadaj je položaj malce slabši. Prostora je sicer dovolj, a zaradi premehkega sedalnega dela zadnje klopi se lahko višji potniki pritožijo čez neudobno sedenje – po drugi strani pa bo zaradi tega manj kot pri marsikaterem tekmecu trpel tisti, ki bo prisiljen zadaj sedeti na sredini.

Prtljažnik, velik 435 litrov, je za bolj ali manj vsakdanje potrebe zadovoljiv, tudi odprtina (ki je pri limuzinah vedno problematična) je dovolj velika, da ne bo povzročala težav, milo rečeno nerazumljivo pa je dejstvo, da pokrov prtljažnika nima gumba za odpiranje. Odprete ga lahko s pritiskom na gumb na vozniških vratih, če ste zunaj avta, pa le s pritiskom na gumb daljinskega upravljalnika ali s ključem. In ko smo že pri ključih: varčevanje je vidno tudi tukaj. Ključa tako poceni videza že dolgo nismo imeli v rokah. Tanek, z istim gumbom za odklepanje in zaklepanje in nezložljiv vsekakor ni primerek ključa, ki bi spadal k sodobnemu avtomobilu.

Bolje se Epica izkaže z vozniškega sedeža. Merilniki so pregledni in očesu všečni, kljub dejstvu, da je volan nastavljiv le po nagibu (in ne po višini, kar je bolje) in globini, udobnega položaja za volanom ni težko najti (če seveda odštejemo bližino strehe), večina stikal je nameščenih tako, da je njihova uporaba netežavna, tudi radio in stikala sistema gretja in zračenja so pregledna.

Na žalost si klimatizacija prisluži manjši minus, saj jo je le težko nastaviti tako, da ne bi v voznikovo glavo od nekod pihal zrak - kar pa je predvsem posledica dejstva, da je sedenje previsoko in v glavo piha tudi zrak, ki potuje proti strehi iz zračnikov, nameščenih ob vetrobranskem steklu. Je pa klimatska naprava zelo zmogljiva in nima nobenih težav s hlajenjem Epice tudi v najbolj vročih dneh.

V notranjosti uporabljeni materiali so večinoma prepričljivi, armaturna plošča ni trda, res pa je spodnji del sredinske konzole izdelan iz tako nežne plastike, da se ob pritisku s kolenom premakne za nekaj milimetrov, ploščica na prestavni ročici se premika sem in tja in spoji med deli bi lahko bili natančnejši.

Skratka: Epico malce muči dvojna osebnost. Po eni strani za svoj denar kupec dobi veliko opreme in veliko avtomobila, na drugi strani pa se je treba prav zaradi tega (in nizke cene) sprijazniti z nekaterimi pomanjkljivostmi, ki jih v evropskih avtomobilih že dolgo nismo več vajeni.

Podobno je tudi pri mehaniki. V Epici si lahko zaželite dvo- ali dvoinpollitrski šestvaljnik (bencinski, seveda), v testni pa je bila šibkejša različica. Še tolažba za vse ljubitelje dizlov: naslednje leto prihaja dizel s sistemom skupnega voda in 150 ’konji’ ter filtrom trdnih delcev.

Šibkejši vrstni šestvaljnik premore dva litra prostornine, iz katere so inženirji (gre za Daewoojev motor, ne za kakšno različico ameriškega železja) izvlekli 144 ’konjev’. Priznati je treba, da so ti konji bolj kot ne papirnati, vsaj po občutku, saj daje motor precejšen občutek neprožnosti. V resnici (glede na rezultate meritev) se izkaže, da je lahko Epica tudi dovolj poskočna, če voznik motor zavrti do rdečega polja na merilniku vrtljajev.

Motor se na to odzove s prav uživaškim šestvaljnim renčanjem, ki ga od avtomobila tega cenovnega razreda ne bi pričakovali - in je lahko za koga že povsem zadosten razlog za nakup. Konec koncev: koliko lastnikov avtomobilov tega razreda pa se lahko pohvali, da se pod motornim pokrovom njihovega avtomobila skriva šestvaljnik?

Pri meritvah prožnosti motor ni nadušil. Spada sicer malce pod povprečje razreda, še vedno pa v četrti oziroma peti prestavi (šeststopenjski menjalnik bi bil dobrodošel, a bi seveda pomenil tudi višjo ceno) pospešuje dovolj odločno, da ni veliko počasnejši od primerljivih avtomobilov. Osnovni mestni tempo se bo dalo držati tudi pri lenarjenju s pretikanjem, kakšne poskočnosti pa do 3.500 vrtjajev ne pričakujte.

Če niste hitre sorte, težav ne bo. In če nimate težke desne noge, tudi poraba ne bo prevelika. Še več, ob normalni vožnji (tudi mestni) ponavadi ni presegla 11 litrov, padla pa je tudi že pod 10. Želje po hitrejšem napredovanju po cesti tale šestvaljnik ne kaznuje prehudo, saj veliko čez 13 litrov poraba ne seže tudi ob resnem priganjanju.

Da Epica ni tehnični biser, dokazuje menjalnik. Prestavna razmerja so dokaj dobro izračunana, vendar so gibi prestavne ročice predolgi in preveč zatikajoči, nekako na ravni prejšnje generacije menjalnikov korejske konkurence.

Podvozje je nastavljeno predvsem na udobje, zato ni čudno, da Epica dokaj dobro blaži udarce izpod koles, zanimivo pa je dejstvo, da kljub temu nagibanja karoserije v resnici ni toliko, kot bi zaradi visokega sedenja pričakoval voznik. Lega na cesti je seveda pričakovana: izrazito podkrmarjenje.

Ker avto nima sistema za stabilnost, je razveseljivo dejstvo, da zadek ne kaže želje po neobvladljivih reakcijah tudi ob ostrejših manevrih. Vozniškega užitka Epica sicer ne zagotavlja (tudi zaradi krmilnega mehanizma, ki daje premalo povratnih informacij), je pa tudi med ovinki dovolj zanesljiva, da lahko z njo vozite mnogo hitreje, kot bi pričakovali. In ker so tudi zavore (kljub nenatančnemu občutku ter dolgemu in mehkemu gibu stopalke) zanesljive, lahko Epico po njeni voznosti mirno umestimo v (nižje) povprečje.

In to je tudi bistvo Epice: je povprečna, tu in tam podpovprečna, a s ceno in opremo tudi krepko nadpovprečna. Za odločitev, kupiti ali ne, je treba ugotoviti le, katere lastnosti vam pomenijo več in katere manj. Šestvaljnik v nosu je le dodaten plus.

Dušan Lukič

Foto: Aleš Pavletič