Ford Focus C-Max 2.0 TDCi Ghia

Toda najprej se za trenutek ustavimo pri zunanjosti. Ta je na pogled nekoliko neskladna. Deluje približno tako, kot da bi si prednji del sposodili pri Focusu, zadek pri Fusionu ali še raje petvratni Fiesti in to dvoje zvarili skupaj. Čeprav je res, da je v letih, ko se je kot prototip prvič pojavil na mednarodnih avtomobilskih salonih, mimogrede, ogledali smo si ga lahko tudi v Ljubljani, oblika doživela precejšnje odobravanje.

Toda leta so minevala, projekt je stal - bojda zaradi le petih sedežev v svoji notranjosti - in tako smo danes bolj kot nad obliko navdušeni nad njegovo notranjostjo. Kar je ne nazadnje tudi prav, saj si nov avto kupimo zato, da se sami dobro počutimo v njem, in ne zato, da bi nam ga zavidali drugi. Vsaj v večini primerov naj bi bilo tako.

Še preden se lotimo notranjosti, oziroma vseh njenih podrobnosti, pa morda še ena zanimivost. In sicer da je nad njeno dokončno podobo bdel Niko Vidaković. Gospod, vsaj sodeč po imenu in priimku, sicer ni Slovenec, bolj verjetno rojak katere izmed nekdanjih republik rajnke Jugoslavije, no, nas pa je navdušilo predvsem njegovo delo.

V tem trenutku si upamo celo trditi, da je C-Maxova notranjost daleč najlepša, najkakovostnejša in nasploh najbolj priročna od vseh Fordovih. Voznikov delovni prostor je pravi vzor ergonomije. Volanski obroč in sedež sta nastavljiva v vse pričakovane smeri.

Stikala so, tako kot prestavna ročica, ves čas pri roki. Da je voznikovo delo karseda nezahtevno, skrbita tudi tipali za dež in samodejni vklop žarometov (serijsko pri opremi Ghia), in če že moramo kaj pograjati, potem je to zgolj v eno smer vrtljivo stikalo potovalnega računalnika, ki ga najdemo na levi (povsem prenovljeni) obvolanski ročici. Pri merilnikih, ki so prav tako novi in odlično berljivi, si grajo zasluži neučinkovito izkoriščen prostor med njimi.

Opozorilne lučke so namreč po novem porinili v »osrčje« največjih dveh merilnikov, tako da je prostor med njima zdaj brez uporabnosti. In namesto da bi ga izkoristili z zaslonom potovalnega računalnika, so slednjega stisnili povsem na dno, vanj pa jim je v osnovni izbirnik uspelo vriniti kar tri podatke (število dnevnih in skupnih kilometrov ter podatek o zunanji temperaturi zraka).

Tudi na sredinski konzoli smo opazili pomanjkljivosti, zlasti slabo zasenčen zaslon avdiosistema. Tokrat to velja za najzmogljivejši model z oznako Sony, ki v svojem drobovju med drugim skriva tudi izmenjevalnik za šest zgoščenk.

Moramo pa zato nemudoma pohvaliti učinkovito ogrevanje vetrobranskega stekla, katerega stikalo je tik ob »glasbeni skrinjici«. Zakaj tega ne ponujajo tudi drugi tekmeci, si je težko razložiti, saj strošek z vgradnjo grelnih nitk v vetrobransko steklo zagotovo ni tako velik, kot je udobje, ki ga ta dodatek omogoči vozniku. Ni kaj, priporočamo. Pa čeprav hočejo zanj, ne glede na paket opreme, doplačilo, in sicer dobrih 56.000 tolarjev.

To pa ni edini dodatek, za katerega se boste najverjetneje odločili pri nakupu C-Maxa. Pa četudi bo ta nosil napis Ghia. Že zaradi lastne varnosti boste posegli tudi po ESP-ju, za katerega boste morali odšteti skoraj 243.000 tolarjev. Precej manj vas ne bosta stali stranski varnostni zavesi, katerih cena se zaustavi pri 67.323 tolarjih.

Če boste želeli še kovinsko barvo, ksenonske žaromete, Sonyjev avdiosistem, dodatno zatemnjena zadnja stekla, dvostezno klimatsko napravo in ogrevana prednja sedeža ter vse to poriniti v različico z 2, 0-litrskim turbodizelskim motorjem, pa že danes pripravite dobrih 6.800.000 tolarjev. Toliko je bil namreč vreden testni Focus C-Max.

Ja, ni malo za petsedežni limuzinski kombi srednjega razreda. Toda ob tem ne gre pozabiti, da se ta lahko hitro in sila preprosto prelevi v udobni štirisedežnik. Le sedalni del zadnjega sedeža v sredini morate dvigniti in ga z naslonjalom vred poriniti v prtljažni prostor. Preostaneta vam še dva preprosta giba, s katerima skrajna sedeža potisnete za nekaj centimetrov proti sredini in zadeva je opravljena.

Nekoliko več spretnosti in moči od vas zahteva odstranjevanje sedežev, saj pritrdilni mehanizem ni tako dovršen kot pri tekmecih (Renault Scénic ali Volkswagen Touran), to pa velja tudi za maso stolov. Je pa res, da na ta način postopoma in učinkovito povečujete prtljažni prostor. In sicer vse do prostornine 1620 litrov.

Ste morda ob zapisani številki pomislili na limuzinsko urejen dostavnik? Nikar. Zaradi izrazito padajoče strehe, zaobljenega zadka in nekaj centimetrskega robu, čez katerega je treba dvigniti prtljago, pretirano velikega tovora (gledano dimenzijsko) v C-Maxa ne boste naložili. Prtljažni prostor je namenjen predvsem vsakodnevnim družinskim opravkom, toda ne bo vas razočaral tudi takrat, ko se boste odpravljali na dopust.

Prtljažnik je namreč pravilnih oblik, kar pomeni, da ga je mogoče izkoristiti vse do zadnjega centimetra. če bi zmanjkalo prostora, sta ob robovih še dva majhna, toda uporabna predalčka. In če tudi to ne bi bilo dovolj, sta na voljo predala v dnu potniške kabine, ogromen predal je še med prednjima sedežema, številne malenkosti pa bosta pogoltnila tudi predal pred sovoznikom in na vrhu armaturne plošče. Pa čeprav je slednji precej plitek.

Torej z drobnarijami in s prtljago v C-Maxu ne bi smeli imeti težav. To velja tudi za udobje v vožnji. Prilagodljivost zadnje klopi smo že spoznali. Da sta prednja sedeža udobna in izdatno nastavljiva, prav tako. Nad sedenjem spredaj lahko potožijo le potniki izrazito majhne rasti, saj ni gotovo, da jim bo položaj v celoti ustrezal. S tem mislimo predvsem na noge.

Zato pa glede na vse, kar ponuja delovno okolje, vozniku postane v trenutku jasno, da C-Max ni namenjen le mestnim vožnjam, ampak tudi daljšim potem. O tem vas morda ne bodo prepričale cene dizelskih različic na našem trgu, saj je treba za najcenejšo z 1, 6-litrskim motorjem (110 KM) odšteti dobre 4.700.000 tolarjev, vas bo pa že prva nekoliko daljša pot.

Višji položaj sedenja, odlična preglednost, dobra ergonomija, pregovorno dovršena Fordova mehanika, h kateri štejemo predvsem komunikativen in natančen volanski mehanizem, prav takšne zavore, zanesljivo podvozje, šeststopenjski menjalnik in ne nazadnje zmogljiv turbodizelski motor so stvari, ki vas ne bodo pustile nepotešenih.

Motor je pravi tehnološki biser. V hladnih dneh sicer zahteva svoj čas, da doseže delovno temperaturo, zato pa pri 2000 vrtljajih v minuti postreže s kar 320 Nm navora. In glede na to, da je prestavno razmerje preračunano dokaj na kratko, to pomeni pospeševanje, ki ga tudi ESP ne umiri. Jasno, kadar je stopalka za plin pohojena.

In prav tega bodo mlajši oziroma dinamičnejši vozniki zagotovo veseli, saj Ford Focus C-Maks ali na kratko »Maks«, kljub temu da je izrazit limuzinski kombi, odličnih Fordovih genov ne skriva.

Boštjan Jevšek

C-max ustreza vsem družinskim potrebam - ne da bi hotel biti neznansko prilagodljiv. Videti je najbolj športen od vseh tekmecev in se tako tudi pelje. Všeč mi je bila komunikacija med voznikom in prednjimi kolesi. Motorček je nad 2.000 vrtljaji krasen, v kleti pa malce astmatičen. Jezila sta me dolgi gib prestavne ročice in cena. 1.6 Ambiente je boljša izbira.

Dušan Lukič

Fordov Focus je od nekdaj (tudi sam tako mislim) veljal za avto z odličnim podvozjem. Torej je bilo pričakovati, da bo tudi C-Max najbolj vozniški med sorodnimi limuzinskimi kombiji. Po eni strani ne razočara, njegov volan je resnično izjemno natančen, avto pa vodljiv. Toda ves čas sem imel občutek, da so blažilniki premehki. Touranovo podvozje daje bolj čvrst občutek, čeprav se med ovinki izkaže slabše.

Peter Humar

C-Max se kljub razmeroma visoki gradnji, ki ustreza limuzinskemu kombiju, na zaviti cesti pelje kot pravi Ford. Da je tudi razmeroma prostoren in uporaben, mi je prav tako všeč. Všeč mi je še povezava odličnega dvolitrskega turbodizla in šeststopenjskega ročnega menjalnika. Toda kljub vsemu nisem kupec tovrstnega vozila. Osebno se namreč še vedno najbolj »razumem« z limuzinami.

Matevž Korošec

Foto Aleš Pavletič