Ford Focus ST

Zakaj je recept tvegan? Ker je lahko rezultat tudi živčen, neudoben, nevodljiv avto, ki vozniku povzroča napade strahu, potnikom pa izpadanje plomb. Ali pa, po drugi strani, avto niti slučajno ni dovolj športen, da bi upravičil zveneč naziv, ki so mu ga nadeli, in ponavadi za lep čas pokoplje trud tistih, ki so ta naziv dolga leta spravljali na prepoznavno raven. GTI pri Golfu, recimo, do prihoda petice že dolgo ni več pomenil agilnega, športnega avtomobila, ki bi omogočal veliko vozniških užitkov v vsakdanji uporabi, temveč le pretežke in kljub ’konjem’ nezanimive avtomobile, ki si take oznake niso zaslužili.

Pri Fordu GTI-ja nimajo. Imajo pa (natančneje: imeli so) RS-a (ki izvira iz relija in je bolj dirkaške kot vsakdanje smeri) in v zadnjih letih tudi malo bolj civilizirano oznako ST, ki naj bi pomenila ne le hitre, ampak tudi dovolj udobne in uporabne avtomobile. Si Focus to oznako zasluži?

Odgovor je, precej bolj kot pri 'le' 170-'konjskem' predhodniku, odločen da. Moči je dovolj (vam številka 225 zveni dovolj lepo? ), udobja in vsakdanje uporabnosti tudi (z nekaj izjemami), podvozje pa je odličnen kompromis med dobro lego na cesti in udobjem. A pojdimo po vrsti.

Focusa ST si lahko zaželite v beli, modri ali oranžni barvi. Bodimo natančni: na voljo so še srebrna, rdeča, siva in črna, a kdo bi si ga želel v takih barvah? Ah, ja, in izbirate lahko, kar je res pohvalno, med tri- in petvratno različico. Ford je ena od redkih znamk, ki ve, da je otroke težko ’nakladati’ v trivratne avtomobile, in razume, da se družinski očetje (ali mame) morda le ne želijo odreči adrenalinu. Izbira je še posebej dobrodošla, ker je Focus sicer povsem dovolj velik za majhne družine in bo zlahka prenesel količino prtljage, ki jo takšne ponavadi tovorijo na počitnice - po drugi strani pa je dovolj majhen in praktičen za vsakdanjo, mestno uporabo. In da je trivratna različica na pogled toliko bolj športna od petvratne, da bi zadnjo zato kupci zapostavljali, tudi ne drži.

In če sta zunanjost (trivratnega) testnega Focusa zaznamovala predvsem divja kovinsko oranžna barva in napadalni prednji odbijač s spojlerjem (in na krilce nad zadnjimi vrati v kombinaciji z dvema izpuhoma tudi ne gre pozabiti), potem notranjost zaznamuje predvsem previsoko sedenje.

Ta lastnost je tudi največja napaka Focusa ST. Sedežem samim sicer ni mogoče očitati neudobnega sedenja, konec koncev nosijo oznako Recaro in jih lahko najdete tudi v (recimo) Audiju RS4, a voznikova zadnjica je preprosto predaleč od tal avtomobila, da bi bil občutek res športen. Zato se izza volana zdi, da se ST nagiba mnogo bolj, kot se v resnici, in zato ima voznik občutek, da sedi na in ne v avtomobilu. Zanimivo: če (ko) se tega neprijetnega občutka nekako navadiš, postane jasno, da je sedenje udobno, da so razdalje med stopalkami, volanom in prestavno ročico odmerjene odlično in da sedeži dokaj dobro zadržujejo telo v ovinkih.

Ostanek notranjosti si zasluži dobre ocene: armaturna plošča je sicer dokaj klasična (le obrobe merilnikov in številke na njih dajo slutiti, za kakšen avto gre), a je primerno športen volanski obroč, pogled pa se bo verjetno najprej ustavil na treh merilnikih na vrhu sredinske konzole: temperatura in pritisk olja ter tlak polnjenja turbinskega polnilnika. Če k temu dodamo še strateško nameščene napise ST in nekaj aluminijastih dodatkov, je težko prezreti, v kakšnem avtu sedite.

Tudi potnik na desnem sedežu se, če zaupa vozniku, ne bo pritoževal, zadaj pa je (prostorsko), kakor pač je. Za otroke bo, odrasli bodo tam sedeli le ob sodelovanju tistih spredaj pa še splaziti tja se je (spet zaradi le po enih vrat na boku) pač malo težko. Ampak voznika vse to ne bo zanimalo, prav tako kot ga (dokler bo z gumami vse v redu) ne bo zanimalo dejstvo, da zelo uporaben prtljažnik ne skriva rezervne gume, temveč le (po naših izkušnjah) popolnoma neuporaben komplet za zasilno krpanje manjših lukenj v gumah.

Ne, voznika bo zanimalo, kaj je pod motornim pokrovom. In tam se skriva stari znanec, ki se je doslej že večkrat izkazal. Dvoinpollitrski (v osnovi Volvov) petvaljnik je brez težav, a z večjo turboluknjo, proizvedel tudi že krepko več kot 225 ’konjev’, zato ni čudno, da jih iz sebe spravi brez omembe vrednih zamud, z zdravim, na dnu športno robatim brundanjem in na vrhu dirkaško renčečim tuljenjem (oboje spremlja bolj ali manj slišno švistenje turbine). Navora je več kot dovolj za lene, menjalnik pa je zlahka tekoč in natančen za tiste, ki jim delo s prestavno ročico ni odveč (in takih bo verjetno večina lastnikov Focusov ST).

Vse skupaj daje z vsakim kilometrov večje veselje do vožnje (in hitrosti), edini minus pa je (seveda) poraba: pod 10 in je pol litrov tudi ob pazljivi nežnosti s stopalko za plin ni padla, res pa je, da tudi veliko nad 14 litrov ni zrasla (razen na stezi) - in slabih 13 litrov povprečja je tudi dovolj ugodna (glede na lastnosti in namembnost avtomobila) številka. V vsakdanji uporabi bo še kak liter manjša. Le posoda za gorivo je za tako porabo premajhna . .

Lepa lastnost motorja je še dejstvo, da moč narašča dovolj mehko, da je nezahteven tudi za vsakdanjo uporabo.

ESP se vklopi le redko, športne voznike pa bo močno zmotilo dejstvo, da Focus ST nima diferencialne zapore. Tako se lahko notranje kolo med pospeševanjem iz ovinkov vse prepogosto zavrti v prazno - ali pa se mora voznik odpovedati večjemu delu tistega, kar je sposoben motor. Če je ovinek (vsaj) srednje hiter, je stvar bolj nadležna kot škodljiva, grobo pospeševanje iz počasnih ovinkov pa lahko hitro upepeli notranjo gumo - tisti za vami pa bodo izginili v oblaku dima. Atraktivno, neuporabno. Pri Fordu bodo morali resno razmisliti o takšni ali drugačni zapori.

Izgube moči je zaradi manjkajoče zapore škoda tudi zato, ker je podvozje sicer vrhunsko. Neravnine blaži (glede na siceršnjo športnost ST-ja) odlično, ob tem je nagibanja v ovinkih malo, predvsem pa razveseli dejstvo, da je lahko (razen v res počasnih ovinkih) ta Focus prijetno nevtralen ali celo rahlo prekrmarjen. Tako tudi prehitri vhodi v ovinek, ko bi pri marsikaterem tekmecu drsenje nosu pomenilo precejšnje težave za voznika, ne povzročajo težav, saj se da z zadkom pomagati prednjim kolesom ob zavijanju. Odlično!

Seznam minusov je torej kratek (a ne nezanemarljiv! ), seznam plusov pa dolg - in povsem na koncu lahko dodamo še enega, velikega. Ceno namreč - 5, 6 milijona za tak avto ni veliko, prav nasprotno. Škoda, da je treba za to oranžno barvo doplačati skoraj 300 tisočakov. A naj vam namignem: tudi moder ali bel je lep . .

Dušan Lukič

Foto: Saša Kapetanovič