Ford S-MAX 2.0 TDCI (103 kW) Titanium

Fordov S-MAX je pod kožo tesen sorodnik Galaxyja – o njem pa ste v Avto magazinu lahko prebrali že veliko – ne nazadnje tudi test, v katerem smo bili jasni: Galaxy je v svojem razredu (pa čeprav natančno velikostno gledano nima veliko konkurence) odličen avto.

A kakorkoli ga obrnemo, je Galaxy (vsaj za tiste, ki so jim bližje klasične avtomobilske lastnosti) skorajda kombi, enoprostorec v tistem osnovnem, visokem in dobri legi na cesti nenaklonjenem smislu. Za tiste, ki jih to moti, so pri Fordu zasnovali S-MAX-a. Toda: je mogoče pričakovati, da bo avto enake tehnične zasnove, le z malenkost drugačnimi merami, lahko toliko drugačen (in toliko bolj avtomobilski), da bo všeč tistim, ki sicer bolj kot na enoprostorce prisegajo na (recimo) limuzinske kombije? Ne glede na to, kaj pričakujete, je Fordovim inženirjem in oblikovalcem to uspelo. In to odlično.

Se spomnite, kakšna je zunanja oblika Galaxyja? Že na oko izdatne mere, visoka streha, očitno visoko sedenje, skratka avto, ki daje že na prvi pogled vedeti, da je namenjen čim udobnejšemu prevozu čim več potnikov in prtljage. Sedaj si oglejte fotografije S-MAX-a. Enoprostorec? Kakšen enoprostorec. Malo bolj športen limuzinski kombi, kajne?

Fordovi oblikovalci so pri načrtovanju S-MAX-a še globlje segli v kup skic, na katerih je pisalo Iosis in SAV. Nos, recimo, je skoraj enak kot pri konceptnem vozilu, s katerim so nas dražili pred dobrega pol leta, poleg tega pa so S-MAX-u (v primerjavi s čistejšimi linijami Galaxyja) dodali še nekaj zanimivih oblikovalskih podrobnosti zunaj, recimo (neprave) odprtine za hlajenje zavor, zračnike za prednjimi blatniki in podobne športne dodatke.

Poleg tega je streha (na pogled zelo, v resnici pa precej manj) nižja, linija bočnih oken in bokov pa dodatno poskrbi, da je S-MAX videti dolg in nizek. Dodajte k temu še agresivne oblike prednjih in zadnjih luči in jasno je, kam so Fordovci merili. Na kupce, ki potrebujejo enoprostorca, a tega nočejo priznati sebi, še posebej pa hočejo to skriti pred sosedi. S-MAX-ova oblika si zlahka zasluži naziv športna, to pa takšnim kupcem pomeni zelo veliko.

Da hoče biti S-MAX ne le najboljši, ampak tudi najbolj športen enoprostorec svojega razreda, dokazuje tudi z notranjimi oblikami – še posebej če ga krasi oznaka opreme Titanium. Potem je notranjost oplemenitena z aluminijastimi (in ’aluminijastimi’) dodatki, sedeži so izrazito športni (a vseeno zelo udobni), kombinacija alkantare in usnja na njih pa (skupaj z dobrimi bočnimi oporami) poskrbi tudi za to, da v ovinkih telo ne drsi po njih. Pravzaprav jim lahko pripišemo le en minus: niso namreč ogrevani, pa čeprav bi to v avtomobilih s sicer tako bogato opremo pričakovali. In če ostanemo pri tovrstnih ’razočaranjih’, bi na seznam serijske opreme moral soditi tudi tempomat – pa ga bo (spet) treba doplačati.

A ostanimo pri sedežih: vzdolžnega in višinskega pomika je (skupaj z globinskim in višinskim pomikom volana) dovolj, da bodo pravilno in udobno sedeli skoraj vsi vozniki, tudi če so zelo majhni ali zelo veliki. Ker je tudi namestitev prestavne ročice odmerjena spretno, lahko mirno zatrdimo, da bodo zelo redki tisti, ki se za volanom ne bodo počutili kot doma. Za to je zaslužna tudi (večinoma) odlična ergonomija, saj so stikala razporejena logično, s spretnim podvajanjem funkcij, ki jih znajo opraviti, in z le eno pomanjkljivostjo: v nasprotju z večino proizvajalcev vozil pri Fordu vztrajajo, da vetrobransko steklo operete s pritiskom na gumb na koncu desne obvolanske ročice, z njenim potegom proti sebi pa obrišete zadnje steklo. Občasno nadležno in popolnoma nepotrebno.

S-MAX se ne more ravno pohvaliti s številom odlagalnih površin, saj so se Fordovi oblikovalci za čuda odločili, da prostor za prestavno ročico, ki bi bil lahko zaradi električne ročne zavore namenjen odlagalnim površinam, namenijo gumbu ročne zavore (in stikalom gretja in hlajenja sedežev, a ker jih v testnem S-MAX-u ni bilo, je bilo tam še več izgubljenih priložnosti za odlagalne prostore).

Tako se je treba zadovoljiti s prostorčkoma za odlaganje pločevink, predalom pred prestavno ročico (ki je premajhen, da bi lahko požrl denarnico, ob katero se tako zatika voznikova roka ob prestavljanju) in velikimi predali v vratih. Pokrit predal med sedežema (ki služi tudi kot komolčna opora) je sicer velik, za sprotno uporabo med vožnjo pa preveč od rok. Še sreča, da je uporaben (pokrit) predal vsaj na vrhu armaturne plošče nad sredinsko konzolo.

V S-MAX-u pa se ne počutita dobro le voznik in sovoznik, temveč tudi potniki zadaj. Druga sedežna vrsta (v kateri so trije vzdolžno nastavljivi in z dvema potezama in eno roko zložljivi sedeži) je nameščena nekoliko višje kot prva, zato imajo potniki manj oviran pogled naprej in odličen pregled vstran. In ker so (deloma) nastavljivi tudi nagibi naslonjal, je tudi potovanje zadaj udobno. Zlaganje druge sedežne vrste je, kot že omenjeno, preprosto (treba je le dvakrat potegniti ročico za nastavljanje nagiba hrbtnega dela in sedeži se sami prevrnejo naprej, za njihovo ponovno postavljanje pa je treba to ročico potegniti in z drugo roko dvigniti naslonjalo), na žalost pa zadaj pri tem ostane manjši rob, višji od roba nakladalnega prostora.

Če se pri S-MAX-u odločite za sedem sedežev, tega roba ni, saj zaradi njihove debeline v zloženem stanju dno postane ravno, ob le petih sedežih (kot jih je imel testni S-MAX) pa boste pridobili nekaj centimetrov globine prtljažnega prostora, kar glede na to, da je streha nižja kot pri Galaxyju, ni zanemarljivo.

V vsakem primeru je prtljažnik dovolj velik, da si težav s preveč prtljage ni mogoče niti predstavljati. Razveseli predvsem njegova dolžina, ki omogoča nakladanje marsikaterega čezmernega kosa prtljage, ne da bi bilo treba premikati zadnje sedeže.

Kaj pa tehnika? Tudi k njej skoraj ni pripomb. Podvozje je odlična kombinacija udobja in športnosti, tako dobra, da se S-MAX odlično znajde tudi na stezi oziroma med ovinki. Za sabo pusti večino enako velikih in motoriziranih avtomobilskih tekmecev, če ima voznik dober dan, pa tudi marsikateri avto, ki bi ga lahko označili za bolj športno sorto. Za to ni zaslužno le natančno vodenje koles (z odlično usklajenim vzmetenjem in blaženjem), temveč tudi natančen volan, ki je vozniku (kljub zimskim gumam na kolesih) dajal veliko povratnih informacij in občutek, kaj se dogaja s prednjimi kolesi, dobre zavore z dobrim občutkom na stopalki in ne nazadnje menjalnik, ki omogoča, da motor voznik zlahka drži v optimalnem območju vrtljajev. Prestavna ročica ima hitre in natančne gibe, tako da paziti na to, da ima dvolitrski turbodizel v nosu vedno dovolj sape, ni težko.

Motor pravzaprav kljub precej dobrim lastnostim v mestu razočara. Iz dveh litrov s turbinskim polnilnikom in skupnim vodom podprte dizelske prostornine so inženirji izvlekli 143 ’konjev’ in obilico navora. Na cestah zunaj naselja (če le niso polne zelo počasnih ovinkov) in na avtocestah se tale S-MAX znajde odlično, saj je vedno na voljo dovolj moči oziroma navora, da ne izgubi sape, vse dokler hitrosti niso globoko ilegalne.

A dokaj ’ostro’ nastavljena turbina hkrati pomeni, da je pod 2.000 vrtljaji motor bolj astmatičen (pod 1.500 pa sploh bolj mrtev kot živ), zato se lahko mestna vožnja, če voznik ni dovolj pozoren in hiter, a nežen s stopalko za plin), spremeni v menjavo obdobij, v katerih voznik ne ve, ali bo motor (recimo ob speljevanju) ugasnil ali ne, z obdobji, v katerih štirivaljnik zdivja in poskuša zavrteti kolesa v prazno. Zadnje dejstvo sicer uspešno preprečuje odlično nastavljen sistem proti zdrsu pogonskih koles, a malo slabega občutka vseeno ostane. S stališča udobne vožnje bi bil dvolitrski bencinski motor verjetno boljša izbira, še posebej glede na ceno. Bencinar s 145 ’konji’ je namreč od tega dizla cenejši za približno milijon tolarjev.

Za dobrih sedem milijonov tolarjev, kolikor je stal testni S-MAX, je seznam opreme bogat. Dva paketa dodatne opreme, eden varnostni, drugi udobnosti, sta prinesla posladke, kot je alkantara na sedežih, panoramska steklena streha (priporočamo, če imate majhne otroke), Bluetooth, žaromete, ki posvetijo v (ostrejše) ovinke, električna parkirna zavora (ki je hkrati tudi pomoč med speljevanjem v klanec), kup varnostnih blazin (vključno z zavesami in s kolensko blazino za voznika), sistem za stabilnost vozila, odličen avtoradio in še bi lahko naštevali . .

In ko vse skupaj seštejemo, je rezultat jasen: med enoprostorci je S-MAX v samem vrhu – če pa ste bolj športne sorte, če vam poleg (ali namesto) prostornosti veliko pomeni tudi ’avtomobilskost’ avtomobila, potem je S-MAX trenutno najverjetneje na vrhu. Za dokončno odločitev, ali je ta sodba pravilna, pa bo treba počakati na primerjalni test.

Koliko stane? (v SIT)

• Panoramska streha 188.070
• Električno nastav. sedež v 8 smeri 34.195
• Ledvena opora na sovoznikovi strani 8.549
• Električna parkirna zavora 47.017
• Tipala za parkiranje 109.422
• Električni pomični in ogrevani vzvratni ogledali z integ. lučko 39.324
• Alarmna naprava 76.938
• Hlajeni predal na sopotnikovi strani 10.258
• Športno vzmetenje 38.469
• Dnevne luči 5.129
• Predal pod voznikovim sedežem 7.694
• Sistem nadzora tlaka v pnevmatikah 51.292
• Paket visokih tehnologij 359.896
• Kovinska barva 128.229

Dušan Lukič

Foto: Saša Kapetanovič