Ford S-Max Titanium 2.0 TDCi 154 kW (210 KM) Powershift

Tisti vrstni petvaljnik, ki si ga je S-Max delil s tedanjim Focusom ST, je zmogel 220-'konjev', imel je lep zvok, z njim pa je S-Max do 100 kilometrov na uro pospešil v nekaj manj kot osmih sekundah. Peljal se je kot kak malo slabši športni družinski avto, pa čeprav je šlo za sedemsedežnik ... Devet let pozneje petvaljnega turbobencinca v novem S-Maxu seveda ni. Popolnoma nov avto, nove okoljske zahteve, nove cene goriva, kar ni presenetljivo.

Zato je, kot že v zadnjih letih prejšnje generacije, najzmogljivejši motor turbodizel. Prej 2,2-litrski ne prav uglajene, pa tudi ne prav hitre sorte, pa čeprav je imel 200 'konjev'. A zdaj vrh S-Maxove ponudbe kroji nov dvolitrski biturbodizel. Ima več moči in več navora od predhodnika, pa čeprav na prvi občutek to niti ni opaziti. Prvih nekaj metrov prvega resnega pospeševanja, recimo tja do 100 kilometrov na uro, se namreč tale S-Max premakne za enoprostorec kar ugledno hitro, a absolutno gledano ne pretresljivo. Bolj zanimivo postane pozneje, ko pospešek kar ne pojenja, ne pri slovenskih ne pri nemških avtocestnih hitrostih.

Pri 160 kilometrih na uro se počuti kot kak mestni malček pri šestdesetih, in tudi ko se kazalec premika še naprej, je pospešek še vedno zelo 'neenoprostorski'. To hkrati pomeni, da se S-Max odlično znajde na daljših avtocestnih poteh, ko so hitrosti velike. Šesta prestava dvosklopčnega menjalnika je namreč ugodno dolgo izračunana, zato se motor pri 130 kilometrih na uro vrti s komajda kaj več kot 2.000 vrtljaji, pa tudi pri 160 je še daleč od tritisočice. In ker ima zaradi dveh turbinskih puhal (ki sta posledično lahko manjši in zato odzivnejši od enega večjega) ogromno navora v najnižjih vrtljajih, šeststopenjska dvosklopčna avtomatika nima prav veliko dela. V nasprotju s tisto, ki se je spomnimo iz prvih Fordov s to menjalniško tehnologijo, je zdaj Powershift več kot dober. Prestavljanje je hitro, sunkov skoraj ni, elektronski možgani pa dovolj dobri in hitro dojamejo, kaj si želi voznik. Prednost vsega skupaj je tudi dovolj ugodna poraba: 5,9 litra za 100-kilometrski normni krog je le desetinko več kot pri 35 'konjev' šibkejši Alhambri in še nekaj desetink več kot pri 140-'konjski' različici Sharana Bluemotion.

To je je vsekakor dober rezultat in enako velja tudi, če bi S-Maxa primerjali s katerim od sedemsedežnih križancev. Do denarnice je tale S-Max prijazen, pa tudi cena avtomobila ni tolikšna, da bi S-Maxu nižala oceno: 35 tisočakov za avto z opremo Titanium, 48 za testnega s kupom dodatne opreme. Idealna rešitev bi bila kje vmes ali pa celo malenkost dražja, če se kupec odpove 30 'konjem' v zameno za štirikolesni pogon. Kljub le prednjemu pogonu tale S-Max nima hudih težav s spravljanjem navora s koles na cestišče tudi takrat, ko je cesta jesensko-zimsko spolzka. Navor je v nižjih prestavah nekoliko omejen, nekaj naredi menjalnik in rezultat je redko delovanje stabilnostnega sistema (če le voznik nima svinčene noge pri hkratnem speljevanju in zavijanju). Volan ni več tako natančen (po enoprostorskih merilih) in odziven, kot je bil včasih, še vedno pa sodi v sam vrh razreda in enako velja za podvozje: dovolj mehko, da ublaži večino neravnin s ceste in dovolj usklajeno in čvrsto, da potnikov v ovinkih ne bo mučila morska bolezen. Omeniti velja še (kot del doplačilnega paketa Titanium X 2, ki prinese tudi delno usnjeno oblazinjene sedeže) odlične smerne LED-žaromete, pa lep kupček (spet: doplačilnih) elektronskih varnostnih pomagal, od samodejnega zaviranja do aktivnega parkirnega sistema, s sistemom za nadzor mrtvih kotov, ki pazi tudi na prečni promet pri vzvratni vožnji.

Dobra rešitev je aktivni omejevalnik hitrosti, ki se zna sam prenastavljati glede na omejitev, ki velja na delu ceste, na katerem je avto. Mogoče je tudi nastaviti odstopanje glede na omejitev (za tiste, ki radi vozijo kak kilometer nad omejitvijo ali pod njo), a na žalost le v kilometrih na uro, ne pa tudi v odstotkih (kar bi bilo bolje). In če je vse to vozniku v pomoč, ga zna v tem S-Maxu tudi kaj motiti. Višjerasli bodo hitro opazili, da je vzdolžni pomik voznikovega sedeža prekratek (pa čeprav je za njim dovolj prostora), kar lahko dolgonoge moti še posebno na daljših poteh. Drugi minus, ki smo ga S-Maxu pripisali, je dobil pri merilnikih. Merilnik hitrosti je namreč nepregleden, S-Max pa kljub velikemu LCD-zaslonu (ki zavzema ves prostor med merilnikom hitrosti in vrtljajev, pa še njuno notranjost), ne zna digitalno prikazati hitrosti (zna pa brez potrebe ogromno prostora nameniti nepomembnim podatkom ali ga sploh ne uporabiti). Glede na kazni, ki veljajo pri nas, mu tega pač ne moremo odpustiti brez odbitka točk v naših ocenah. Sopotniki se bodo v S-Maxu počutili odlično, še posebno v prvih dveh vrstah (v drugi so sedeži individualno vzdolžno pomični in imajo nastavljiv naklon hrbtnega dela, seveda).

Tretja, ki jo je treba ročno dvigniti (pohvalno: kljub trem vrstam sedežev ima prtljažnikom, spusti pa se s pritiskom na gumb), ima klasične (pa čeprav ne prav moteče) značilnost tretje vrste sedežev v takih avtomobilih: manj prostora za noge, manj udobno sedenje in dejstvo, da za njo pač ne more ostati prav veliko prtljažnika. Če ju nujno ne potrebujete, se tema sedežema raje odpovejte: prostora v prtljažniku bo več pa še tisočaka in pol boste prihranili. Marsikateri voznik teh napakic ne bo niti opazil (ali pa ga ne bodo motile) in za takšne je S-Max idealna izbira, še posebno, če cenijo nekoliko bolj dinamično nastavitev podvozja avtomobila. Kombinacija motorja in menjalnika je odlična, seveda pa za sabo potegne tudi višjo ceno. Za tiste, ki si jo lahko privoščijo: ne, ne bom vam žal, če izberete takšno kombinacijo. Za druge: na srečo je S-Max na voljo še v osmih drugih pogonskih (in cenovnih) kombinacijah.

Dušan Lukič foto: Saša Kapetanovič