Test: Lexus CT 200h Sport Premium

Res je, večina poti gre po klancu navzdol, a vseeno: 12 kilometrov brez kapljice bencina, vključno z vožnjo in s parkiranjem v središču mesta. Da, to je bistvo takih hibridov: vsakodnevna bencinska uporabnost plus ekološka prijaznost do ljudi v mestih. Tako je vsaj na papirju. Kaj pa o Lexusu CT200h pravi praksa?

Pri Lexusu imajo (nič čudnega, navsezadnje gre za znamko, ki je povezana s Toyoto) veliko izkušenj s hibridnimi avtomobili. RX, LS, GS ... pri vseh teh lahko najdete hibridno različico – dizla pa ne. Zato je nekako razumljivo, da je skoraj edini Lexus brez hibridne različice zdaj IS, v katerem lahko dobite dizla. Na drugi strani je CT, ki je na voljo le kot hibrid.

Tehnika pod kožo je v osnovi znana: 1,8-litrski bencinski motor v kombinaciji s paketom baterij tik za zadnjimi sedeži in z elektromotorjem – ter seveda vso potrebno elektroniko, da stvari krmili.

Izza volana je njeno delovanje, vsaj dokler si na velikem barvnem sredinskem LCD-prikazovalniku ne izberete prikazovanja dogajanja v pogonskem delu avtomobila, popolnoma neopazno. Bencinski motor sicer ni med bolj zmogljivimi – prej nasprotno, saj zmore vsega 73 kilovatov oziroma slabih 100 'konjev' (v primerjavi z enako velikim v Toyotah, ki zmore skoraj 50 odstotkov več), kombinacija z elektromotorjem pa da končno številko 136 'konjev'.

Saj je res, da je zvočna izolacija dobra, in res je, da elektromotor s svojim ogromnim navorom poskrbi, da je CT bolj živahen, kot trdijo številke na papirju, a vseeno: pri pospeševanju motor velikokrat zaide v visoke vrtljaje (območ­je Power na prikazovalniku učinkovitosti vožnje pomeni približno štiri tisočake in več vrtljajev), še zlasti pa je to opazno pri vožnji po avtocesti.

Kot za druge tovrstne hibride tudi za CT200h drži na prvi pogled nenavadna resnica: če hočete varčevati z gorivom, se vozite po mestu. Tam regeneracija energije ob zaviranju in stalno ugašanje bencinskega motorja poskrbita, da je vožnja prijazna do voznikove denarnice. Če pa boste veliko časa preživeli na avtocesti, čudežev ne pričakujte.

Testna poraba se je ustavila pri 7,1 litra, izkušnje pa kažejo, da je to za približno dva litra ugodneje od porabe podobno zmogljivega, povsem bencinsko motoriziranega avtomobila. V mestu je ta razlika precej večja – CT200h je tam (tudi zato, ker ga lahko s pritiskom na tipko EV spremenite, vsaj za kakšen kilometer ali dva, v popolnoma električni avtomobil) potreboval manj kot šest litrov bencina za 100 prevoženih kilometrov, pri klasiki (in spet: ob enakih pogojih uporabe) bi bila ta številka hitro tri in več litrov večja.

Tako je pač pri tovrstnih hibridih: so ugodnejši pri porabi in izpuhih, a kolikšna je razlika, je odvisno ne le od voznikove desne noge, temveč (predvsem) od tega, kakšni uporabi je avto namenjen.

Zato je prav zanimivo, kako športne so nastavitve podvozja. Elektromehanski servo sicer ni najbolj naklonjen natančnemu krmiljenju med ovinki, se pa tam znajde dovolj dobro, in enako velja za celotno podvozje. To svoje omejitve pokaže na slabi cesti, ko je udarcev izpod koles za avtomobil, ki je tako izrazito udobno in družinsko usmerjen, preveč. Deloma so za to krive nizkopresečne gume, deloma pa kar nastavitve podvozja.

In da je tale Lexus sicer popolnoma družinski avtomobil, a na koncu vendarle namenjen bolj vsakdanji (kar običajno pomeni mestni) uporabi, kaže tudi preostanek vozila. Prtljažnik, recimo, ima pod dnom sicer dodatno, precej veliko luknjo (vanjo boste brez težav spravili prvo pomoč, dva ali tri pare rolerjev ali drsalk pa še torbo s prenosnikom), a v osnovi ni prav velik.

Njegova težava je plitvost – če vanj postavite paket enoinpollitrskih steklenic (z vodo, recimo) pokonci, te segajo nad višino roloja, namenjenega pokrivanju prtljage. Dolžine in širine je tako dovolj, zalomi se pri globini.

Precej bolje se počutijo potniki. Poleg tega da je avto tih in da je vožnja zaradi dejstva, da ni klasičnih prestav, bolj udobna, je treba zapisati tudi, da se sedi dobro (želeli bi si le, da bi se dalo voznikov sedež še malo bolj spustiti), da so materiali in izdelava (pričakovano) vrhunski in da je prostora za dva odrasla spredaj in otroka zadaj dovolj – v tem Lexus ne odstopa od razrednih meril.

Dovolj je tudi prostorov za drobnarije, še najbolj pa od 'lexusovstva' odstopajo merilniki. Levo od velikega merilnika hitrosti je merilnik učinkovitosti vožnje, in dokler je kazalec na njem v območju Eco? ali Charge, so obdani z modrim sijem, ki ugasne, ko zaidete v območje Power.

Dobro, zelena bi bila bolj logična izbira, a vseeno. S preklopom v način delovanja Sport se merilniki začnejo kopati v kičasto rdeči barvi, in ko k vsemu skupaj dodamo precej kontrolnih luči, ki so videti, kot da so prišle iz armaturne plošče prejšnjega tisočletja (recimo za tempomat, način EV ...), je končni rezultat precej 'zmeden'.

Glede na to, za kakšen avtomobil in znamko gre, bi lahko japonski oblikovalci posegli po enem samem LCD-zaslonu namesto merilnikov in vse potrebno izrisovali nanj, ne pa da je poleg vsega naštetega na desni strani še bel, monokromatski nizkoločljivostni LCD – ta je namenjen potovalnemu računalniku, a vsi podatki le-tega ob vklopu tempomata izginejo in nadomesti jih le majhen napis SET (nastavljen).

Več informacij ponuja veliki zaslon, sicer namenjen tudi navigaciji, telefonskemu vmesniku bluetooth in avdiosistemu – ta zna natančneje prikazati pretok energije znotraj pogonskega sistema (majhen prikazovalnik pri merilnikih večino informacij o tem zamolči) pa tudi zgodovino porabe in regenerirane energije.

Tu si boste lahko hitro ogledali, kje po nepotrebnem porabljate gorivo. Upravljanje vseh teh funkcij poteka prek krmilnika na sredinski konzoli. Ta je na prvi občutek malo neroden, a se je mogoče krmilnika hitro navaditi – vse lahko naredite le s premiki prstov, roka pa je ob tem vedno na istem mestu.

V celoti gledano tak CT200h za tiste, ki si želijo eko avtomobilske tehnologije na eni in prestižne značke na nosu na drugi strani, ni slaba izbira. Konkurence v tem razredu zdaj ni – ko pa bo, bo življenje prodajalcev CT200h postalo precej težje.

Iz oči v oči ...

Vinko Kernc: Nenavaden kot je, terja nekaj privajanja. Ker je prvi tako majhen Lexus in prva kombilimuzina te znamke, se še iščejo v videzu, a je to lahko tudi pozitivna stran, saj prepoznavnost sploh ni več splošna avtomobilska vrlina. In če upoštevate še (spet nenavadno) notranjost ter tehnično vrhunski hibridni pogon, je jasno: tale doslej najmanjši Lexus je drugačen od vseh neposrednih tekmecev, a tudi zelo dober.

Koliko stane v eur

Dodatna oprema testnega vozila:
Navigacijski sistem 2.400

Dušan Lukič, foto: Saša Kapetanovič