Test: Mazda CX-30 - Elegantno in lahkotno

Seveda CX-30 ni več nov model in o njem smo v več verzijah že pisali, tudi sam. Sicer pa ima Mazda v tem kompaktnem križancu, kar nekaj pogonski in opremskih kombinacij. A da ni križanec bote rekli? No, šririkolesni pogon res ponuja, ampak njegov izrazito dinamičen izgled pravzprav noče, da bi MAzdo razumeli kot klasičnega SUV-ja. Ja, res je - CX-5 in celo večji CX-60 sta bistveno bolj 'esuvejskih' potez in izgleda.

Filozofija drobnih izboljšav

CX-30 je sicer na svetu kakšna štiri polna leta, toda pri Mazdi imajo itak filozofijo stalnih, čeprav drobnih izboljšav. Ne, nič pretirano novega ni za letnik 2024, ampak osrednji zaslon je zdaj večji (10,25 palca), povezava z Android Autom ali  Apple CarPlayem je brezžična (in hitra pa dovolj stabilna), nekaj drobnih izboljšav je na podorčju varnostnih asistenčnih sistemov, USB vtiči so na voljo, .... Pa da ne pozabim - po novem je seveda nujna vgradnja sistemov za opozarjanje na prekoračeno hitrst in voznikovo nepozornost. 

Nadležni ampak nujni sistemi

Tole je voznikško prekletstvo, ki nam ga je nad glave priklicala neživljenjska birokracija iz Bruslja, in po nekaj modelih, ki imajo vgrajen sistem, lahko mirno rečem, da vsaj v polovici primerov resnično vznemirja v taki meri, da voznik lahko postane nesproščen, celo anksiozen, pozoren na vse - samo na nujno dogajanje okoli sebe ne. No, Mazda sodi nekam v sredo teh nadležnih zvočnih opozoril.

Ampak ...

Ampak - na srečo so mojstri pri Mazdi tudi kdaj sedli v avto in slišali zvončkljanje, ki se oglasi vsakič, ko gre avto preko dovoljene hitrosti. To je v mestnem strnjenem prometu , kjer se je pač treba gibati v skladu s pravili in množico, res nadležno.

Zato je na srečo tu bližnjično stikalo za izklop (levo pod volanom), tako da je to pač najmanj, kar je mogoče.  No, pa tudi kamera, ki nadzoruje pozornost voznika, me je včasih opozorila, naj vendar gledam naravnost, tudi ko sem pogledal na tablo za izvoz ... Mislite si, kar si hočete - trenutno je to nadlega (pa ne govorim, da je to nadležno pri Mazdi ...).

Asistenčni sistemi delujejo pričakovano, torej dobro, predvsem učinkovito opozarjanje na prečni promet. Morda bi si le samodejni tempomat zaslužil malo pozornosti pri prenovi, saj je trmasto vztrajal pri zaviranju tudi še nekaj sekund zatem, ko sem se tovornjaku pred seboj že umaknil na (prost) prehitevalni pas.

Sicer pa - najbolj prijetna pogonska opcija

Nazaj k bistvu. Skyactive G je sodoben dvolitrski štirivaljnik z neposrednim vbrizgom goriva in odklopom valjev, ki je na voljo v dveh izvedbah. V šibkejši s 90 in močnejši s 110 kW. Takšna je bila tudi testna verzija. In ne glede na dejstvo, da je če močnejša verzija SkyactiveX nekakšen izvesek Mazde, je tale sredinska izbvedba motor, ki mu pač preprosto - ustreza.

Ne le, da je umirjen in tih (ko se ogreje še posebaj), pač pa je njegova največja odlika izjemna prožnost in odzivnost, saj je povsem uporaben že v vrtljajski kleti in prav nič ne potestira, če je treba pospeševati v prestavi previsoko s kakšnimi 1500 (ali še kaj manj) vrtljaji, vse pa se dogaja precej linearno, precej bolj, kot pri strojih s turbino.

Mirno, zlagoma, elegantno vleče in vleče in ... Seveda v tem primeru pozabite na odločnost in dinamiko. Ampak v mestu in primestnem okolju tak način delovanja pomeni predvsem brezstresno okolje za voznika. Posebaj še, ko k temu prištejem hiter in res natančen ter lahkoten ročni menjanik. Ob katerem bi se kolcalo tudi kakšni bolj dinamični znaki in modelu.

Poraba je potem res nizka

Tako defenzivna, čeprav lahkotna vonja pomeni potem tudi ustrezno nizko porabo goriva - dobrih sedem litrov povprečja, ko pa sem temu dodal recimo 50 odstotkov avtocestne vožnje, pa je bilo poprečje še vedno pod sedmimi litri in pol. Zelo korektno ... No, CX-30 zmore več odločnosti, seveda. Ampak samo z več vrtljaji - šele ko se je merilnik približal oznaki 4, je štirivaljnik bolj in bolj odločno sunil in se odzval bolj odločno, energično na ukaze s plina. Če že želite ...

Je pa res - dinamična zasnova ni le optična prevara - temeljito podvozje in dokaj nizko težišče res omogočata tudi več vozne dinamike. Všeč mi je dovolj nepsoreden volanski mehanizem, všeč mi je podovzje, ki je sicer čvrsto, ampak ravno dovolj popustljivo pri premagovanju grbin in neravnin, nagibanju karoserije pa pušča dosti manevrskega prostora.

In seveda - cela ergonomija, zasnova položaja voznika je bliže dinamično zasnovanim limuzinam (če bi še sedel lahko kak centiemter nižje), kot pa športnim terencem. Tudi v tem oziru vsekakor prikimam.

O notranji ureditvi in izboru materialov smo že večkrat govorili, tak da o tem ne bi izgubljal preveč besed (večino pač pohvalne), seveda pa je že treba reči, da na slabih 4,4 metra ne pričakujte prostorskega čudeža (predvsem v prtljažniku). Ampak zadaj se vseeno zelo spodobno sedi (dokler na prednjih sedežih ni visokoraslih), le precej visok rob in ozek spodnji del vstopne odprtine pomenita zahtevata več pozornosti.

Preberite še

• Štiri v vrsto? Pri tej japonski znamki mislijo, da je to pravi recept