Udobje na motorju je doseglo novo dimenzijo

Da je manj več, so trmasto vztrajali pri Hondi, ko smo se novinarji ob predstavitvi šeste generacije spraševali, ali kar 40-litrski primanjkljaj prtljažnega prostora morda ne bo motil potencialnih kupcev tega izrazito potovalnega motocikla. No, gospodje iz Hondinega razvojnega oddelka so se očitno dobro najedli zarečenega kruha in po dobrih dveh letih Gold Winga na trgu postlali z nekaj zelo prijetnimi osvežitvami, izmed katerih pa se bodo potencialni kupci najbolj razveselili prav večjega prtljažnega prostora.

Pravzaprav je dimenzijsko večji zadnji kovček, v katerem je v primerjavi s prejšnjim za 11 litrov več prostora, na nek način tudi glavna novost. V njem se namreč nahaja tudi zmogljivejše ozvočenje, za piko na i pa so za sopotnico še bolj izdatno in udobno oblazinili naslone za hrbet in roke. Omenjenih 11 dodatnih litrov prostora se morda res ne sliši veliko, a v svetu motociklov to pomeni, da boste odslej poleg dveh čelad v kovček z nekaj truda pospravili tudi lahko motoristično jakno in še kakšno dodatno malenkost.

Na seznamu novosti, ki jih je prineslo modelno leto 2021, bodo vlogo velikega napredka tisti, ki uživajo v dolgih vožnjah, gotovo pripisali novim, udobnim in nedrsečim sedežnim prevlekam; vsi tisti, ki so radi povezani, pa bi morali biti zadovoljni tudi s tem, da je motocikel odslej mogoče povezati z aplikacijami Apple in Android.

O tem, kako zelo dobro je Hondi Gold Wing dela shujševalna kura, zaradi katere so modeli šeste generacije izgubili skoraj 50 kilogramov mase, smo v naši reviji že pisali in na tem področju se tudi po prvi rahli prenovi ni zgodilo nič novega. V bistvu za to tudi ni potrebe, saj vozne lastnosti in stabilnost teh velikih dvokolesnih križark nikoli niso predstavljali kakšnih posebej motečih elementov. Vsak, ki se je naučil spoštovati maso motocikla, se je z Gold Wingom lahko vozil tudi zelo dinamično, če je le znal izkoristiti in v svoj prid obrniti prednosti izredno nizkega težišča in nekoliko lenega, vendar vztrajnega motorja.

Preberite še: Bo ta Honda novi 'price performance' motocikel v razredu športnih tourerjev?

Daleč od tega, da bi bil 1,8-litrski šestvaljnik iz vrst lenivcev, ne bi pa mogel reči, da s svojimi zmogljivostmi vozniku jemlje sapo. V vožnji lahko voznik računa na izredno elastičnost motorja, ki ga bo iz ovinka vselej zanesljivo in z zadostno mero odločnosti potegnil tudi takrat, ko bodo vrtljaji motorja le za odtenek višji od prostega teka. Med posebnosti tega motorja uvrščam tudi njegov izredno miren tek, zaradi katerega je še posebej pomembno, da voznik hitrost in število vrtljajev ves čas 'drži' na očeh. Zaradi mase, odlične vetrne zaščite in dobrega vzmetenja Gold Wing zelo dobro skriva svojo hitrost, zato se lahko kaj hitro zgodi, da se kakšen ovinek približa nekoliko prehitro.

K sreči nadziranje hitrosti ni pretirano težko, saj se pred voznikom bohoti resnično lepa armaturna plošča, na kateri se med dvema preglednima analognima merilnikoma za hitrost in število vrtljajev nahaja tudi velik barvni zaslon, preko katerega voznik upravlja z vsemi razpoložljivimi funkcijami, telefonom ter navigacijo. Ergonomija neštetih stikal, ki se nahajajo na krmilu in pred voznikom na mestu, kjer je običajno rezervoar za gorivo, je mojstrsko premišljena, še posebej razveseljujoče pa je dejstvo, da so nekatere najbolj ključne funkcije (ogrevanje sedeža, ročk, izbira mape motorja) dostopne s klasičnim gumbom, in ne s sprehajanjem skozi menije osrednjega zaslona.

Čeprav pri Hondi niso bili prvi, pa lahko vseeno zapišem, da so prav oni odigrali ključno pionirsko vlogo na področju motociklov s samodejnimi menjalniki. Njihov dvosklopčni menjalnik z oznako DCT se je več kot odlično izkazal na njihovih številnih modelih, enako oceno pa si prisluži tudi ta sedemstopenjski z modela Gold Wing. Na začetku testa se mi je za hip zazdelo, da so morda vendarle preveč stavili na ležernost kupcev, saj je menjalnik izrazito nagnjen k temu, da kar se da hitro prestavi v najvišjo možno prestavo.

Ob obilici navora to sicer ni tako moteče, ker pa menjalnik v primerjavi s preostalimi DCT-ji iz Hondine ponudbe pri prestavljanju ni tako zelo isker, je ob nenadnem prehitevanju zaznati za odtenek preveč oklevanja pri prestavljanju navzdol. No, v športnem načinu oklevanja ni, saj je v njem poskrbljeno, da menjalnik nekoliko dlje vztraja v nižjih prestavah. Voznik ima sicer na voljo štiri vozne programe (Rain, Eco, Tour in Sport), med katerimi se bo najverjetneje najmanj pogosto odločil prav za športnega, razloge za to pa gre iskati v izredno in skoraj moteče sunkovitem odzivu na zasuk ročice za plin.

Kakorkoli, vsakomur, ki bi se pred nakupom Gold Winga znašel v dilemi o tem, ali izbrati standardni ali avtomatski menjalnik, toplo priporočam šilce žganega za pogum, nato pa izbiro odličnega DCT menjalnika, ki je temu motociklu pisan na 'kožo'. Obljubim, ne bo vam žal.

Preberite še: Honda Gold Wing je spet zrasel