Ikona nekdanje vzhodnonemške avtomobilske industrije, 'plastični' avtomobilček, ki je motoriziral pridne delavce nekdanje Nemške demokratične republike (DDR), praznuje 60. rojstni dan. Vse najboljše, Trabi!
Ko je leta 1964 prišel na trg model 601, je bila dobre tri metre in pol dolga limuzina pravzaprav kar v skladu z normami sodobne tehnologije tistega časa. Toda Trabi je do sredine leta 1990 (ko je s tekočega traku odšel zadnji) ostal skoraj tak, kot je bil v času svojega rojstva - edinstven, plastičen, majhen, lahek, dvotaktno smrdeč, počasen in - poceni.
Kako se je začelo
Po koncu druge svetovne vojne je nemška zvezna dežela Saška padla v roke Sovjetski zvezi, s tem pa tudi mesto Zwickau. V njem je od vsega začetka delovala ugledna avtomobilska znamka Auto Union AG, ki je slovela na dirkališčih, njeni avtomobili pa so bili rezervirani za premožni sloj. Nove oblasti na drugi strani za znamko niso prinesle nič dobrega. Podjetje je Sovjetska zveza podržavila leta 1945, že leta 1948 pa je sledil njegov propad.
Navdih v vesolju
A prostori, kjer so nekoč proizvajali avtomobile slavne nemške znamke, niso ostali dolgo prazni. Sprva jih je leta 1955 zasedlo podjetje VEB Automobilwerke Zwickau, nato pa Sovjetska zveza, ki je tako kot večina vzhodnoevropskih držav delovala po sistemu planskega gospodarstva. Ko so oblasti videle uspehe različnih avtomobilov za množice, kakršen je bil tudi Volkswagen, je bila hitro sprejeta odločitev, da je treba tudi v vzhodnem bloku izdelati preprosto, a zanesljivo prevozno sredstvo. V načrtu je bila sicer izdelava trikolesnika, a so se na koncu vedarle odočili za - avtomobil.
Prvi Trabant je torej na cesto zapeljal 7. novembra leta 1957, ob prihodu na trg pa je šlo pravzaprav za precej sodoben avtomobil. Ta je imel namreč karoserijo (na jeklenem okvirju), ki je bila izdelana iz poceni Duroplasta, steklenim vlaknom podobne plastike, ki je bila poceni, hkrati pa odporna proti rjavenju (in zaščitena s patentom). S tem je oblast lahko varčevala z jeklom. Prav zaradi te lastnosti je bil Trabant tarča posmehljivih opazk konkurence.
Neslavni dvotaktnik, ki ga ja vsijevala država
Vseeno pa je imel Trabant nekaj, kar mu že ob prihodu na trg ni bilo v ponos, to je dvovaljni, dvotaktni pogonski sklop. Ta je bil sicer, kot so velevale najnovejše smernice v avtomobilski industriji, nameščen prečno spredaj in poganjal prednji kolesni par (štiristopenjski menjalnik), vendar pa je bil glasen in smrdeč, poleg tega pa motorček s 500 kubičnimi centimetri ni premogel več kot (le) 18 'konjev' oziroma 13 kilovatov moči. Ta je bil v osnovi enak DKW-jevim motorjem, skozi zgodovino pa se je le malo razvijal, še najbolj leta 1962 s predstavitvijo druge generacije Trabanta 600 oziroma P60, ko je dobil verzijo s 600 kubiki in 16,9 ter naposeld 19 kilovati. Tudi uporabo dvotaktnega motorja je nadzirala in pogojevala država zaradi varčevanja.
Ne glede na vse pa je bil med prebivalci Vzhodne Nemčije Trabant od začetka pravi hit. Za cenovno dostopen avtomobil, ki so ga izvažali tudi v druge države Evrope, je veljalo izredno zanimanje, zaradi česar je bila čakalna doba na nov avtomobil kar 13 let! Temu primerna je bila cena rabljenih primerkov, ki je bila skoraj dvakrat višja kotcena novih vozil, ki so čakala na proizvodnjo.
Denarja za napredek ni bilo nikoli
Kot omenjeno, je Trabant nastal leta 1957. Prvo posodobitev je doživel leta 1962, ko je iz Trabanta 500 nastal Trabant 600, drugo pa le leto dni pozneje, ko je na ceste zapeljal model 601 (z njim pa tudi karavanska izvedba avtomobila), avto, ki je postal tudi izvozni artikel DDR in kar nekaj jih je končalo tudi v nekdanji Jugoslaviji.
Ta naj bi v proizvodnji ostal do leta 1967, ko naj bi dobil naslednika, kar pa se kljub številnim idejam in prototipom ni nikoli zgodilo. Oblasti so namreč iz različnih razlogov, najbolj pa zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, odlagale predstavitev novega modela. Zastareli in slabo izdelani Trabant je zaradi pomanjkanja konkurence predstavljal bolj kot ne edini avtomobil na voljo delavcem in proizvodnja je stalno rasla vse do leta 1989, ko je bilo le v enem letu izdelanih kar 150 tisoč avtomobilov.
Tako kot je razkol Nemčije pripomogel k nastanku Trabanta, tako je njena združitev s padcem berlinskega zidu pomenila tudi konec za mali avtomobil. Evropski avtomobilski trgi so se namreč odprli in zanimanja zanj ni bilo več. V podjetju so sicer leta 1990 predstavili še zadnjo izvedbo z imenom Trabant 1.1, ki jo je poganjal sodoben litrski štirivaljnik iz Volkswagna Pola, ki pa je prepričala le malo kupcev, in leta 1991 je zapeljal na ceste še zadnji Trabant z zaporedno številko 3.096.999.
Preberite še